Boj s starimi mački:
Gastone Nencini je bil v drugi polovici 50. letih 20. stoletja najboljši italijanski kolesar. Med profesionalci je začel voziti leta 1954 in na Dirki po Italiji osvojil solidno 16. mesto. Nase pa je zares opozoril naslednje leto, ko je dobil prvi dve izmed svojih sedmih etap na Dirki po Italiji. Po petnajsti etapi je celo prvič v karieri oblekel rožnato majico, ki jo je zadržal vse do dvajsete etape. Na njegovo nesrečo sta se takrat odločila moči združiti dva šampiona, ki sta se bližala koncu kariere. Fausto Coppi in Fiorenzo Magni sta bila dva izmed treh italijanskih kolesarjev, ki so vladali kolesarskemu svetu v desetletju po 2. svetovni vojni. Njuno rivalstvo ni bilo tako zagrizeno kot tisto med Coppijem in Bartalijem, zato nista imela problema sodelovati.
Magni je že pred startom dirke s svojo ekipo Nivea določil 15-kilometrski odsek močno razrite ceste za odločilni napad v dvajseti etapi. V prejšnjih letih je namreč blestel na razritih cestah Dirke po Flandriji. Njegovemu napadu je lahko sledil zgolj Coppi, Nenciniju se je predrla zračnica in dolgo časa je čakal na novo. Kljub herojskemu lovu Nencinija sta bila združena Magni in Coppi premočna zanj. Magni je Coppiju v zahvalo za pomoč prepustil etapno zmago.
Nencini je tako v skupnem seštevku padel na tretje mesto za oba stara zvezdnika. Nencini je bil sicer zelo razočaran, vendar sta bila 3. mesto in osvojena majica za najboljšega po točkah še vedno izjemen uspeh. Še posebej za nekoga, ki se je udeležili šele svoje tretje tritedenske dirke v karieri. Njegova odlična predstava mu je prinesla naziv »naslednjega Coppija«. Bil je prvi izmed mnogih, ki se ga je prijel ta vzdevek.
Nencini izkoristi vojno med Gaulom in Bobetom:
Naslednja sezona zanj ni bila tako uspešna, sicer je osvojil etapni zmagi tako na Giru kot tudi na svojem prvem Touru, vendar v obeh ni dosegel vidne uvrstitve v skupnem seštevku. Naslednjo sezono mu je uspel precej neverjeten dosežek. V današnjem času nihče ne vozi vseh treh tritedenskih dirk v eni sezoni na rezultat. Vozijo jih kvečejmu sprinterji ali pomočniki kapetanov. Leta 1957 je Nencini vozil vse tri in to v času, ko se je Vuleta končala zgolj teden dni pred začetkom Gira. Nencini pa ni samo vozil na vseh treh, na vseh se je tudi uvrstil med najboljšo deseterico. Na Vuleti je osvojil 9., na Touru 6. mesto, vmes pa je zmagal na Giru.
Zmaga je sicer prišla v nekoliko kontroverznih okoliščinah. Na 18. etapi se je vodilni Charly Gaul ustavil na mali potrebi, ko sta mimo pripeljala Nencini in Louison Bobet. Oba sta pred etapo zaostajala za Gaulom za približno minuto. Bobet in Gaul sta bila zagrizena tekmeca in izmenjala sta si nekaj ne najlepših besed, ko se je Bobet peljal mimo. Kljub temu, da dirkalna etiketa narekuje, da ne napadeš medtem, ko je vodilni na »izletu v naravi«, se je Bobet na to požvižgal. Napadel je skupaj s peterico močnih kolesarjev, med katerimi je bil tudi Nencini.
Ker se je to zgodilo v prvem delu etape je Gaul, kljub divjemu lovu na ubežnike, do konca izgubil 10 minut. Vseeno pa je bil v skupnem seštevku zgolj 19 sekund za sedaj vodilnim Nencinijem. Nencini je naslednji dan ponovno profitiral od rivalstva med Gaulom in Bobetom. Vsi kandidati za zmago so se znašli v elitni šesterici na vzponu na prelaz Rolle. Na spustu se je Nenciniju predrla zračnica in takrat je Bobet ob pomoči ekipnega tovariša Geminiania napadel. Gaul se je odločil počakati in pomagati Nenciniju. V odspredju je francoska ekipa vozila na vso moč, medtem ko se je Italijan Baldini odločil, da ne bo vozil proti sonarodnjaku Nenciniju in ni sodeloval z ostalimi v vodilni skupini. Nencini je tako z veliko Gaulovo pomočjo ujel Bobeta, ter ohranil prednost v skupnem seštevku in osvojil Dirko po Italiji.
Boj s Francozi:
Naslednji dve sezoni sta bili za Nencinija slabi, sicer je zbral še tri uvrstitve med najboljšo deseterico na Giru in Touru, vendar nikoli ni konkuriral za končno zmago. Dvema slabima sezonama pa je sledila najboljša sezona njegove kariere. Na Dirki po Italiji je do samega konca bil boj za zmago z Jacquesom Anquetilom.
Pred dvajseto etapo je zaostajal za Francozom za 3 minute in 40 sekund. Anquetil pa je na 20. etapi zašel v krizo. Ta etapa je kolesarskemu svetu predstavila Passo Gavia, ki danes velja za enega najbolj legendarnih kolesarskih vzponov na svetu. Prav na Gavii se je odvijal boj za zmago na Giru. Tudi Nencini ni imel najboljšega dne in ni mogel slediti Gaulu, ki je pobral etapno zmago. V cilj je pripeljal kot tretji za mladim Italijanom Imeriom Massignanom, ki bi dobil etapo, če ne bi doživel kar štirih predrtih zračnic. Nencini je proti Gaulu izgubil minuto in sedem sekund, kar je bilo dovolj, da je obdržal drugo mesto. Anquetil pa je pripeljal v cilj z zaostankom treh minut in enainštiridesetih sekund. Anquetil je tako obranil rožnato majico in Nencini se je moral zadovoljiti z drugim mestom.
Če mu je Francoz preprečil zmago na domačem Giru, je Nencini preprečil francosko zmago na Touru. Nencini si je zmago zagotovil v tragičnih okoliščinah. Do 14. etape sta on in Roger Riviere uprizorila izjemno bitko za končno zmago. V šesti etapi sta pobegnila skupaj z Janom Adriaensesom in privozili so si 15 minut prednosti pred ostalimi. Kljub odličnemu rezultatu, je Rivierov moštveni kolega Henry Anglade trdil, da so izgubili Tour. Vedel je, da bo Riviere poizkušal držati Nencinija na spustih ter mu dejal, da bo to obžaloval.
Nencini je slovel kot najboljši spustaš med kolesarji, zato se je odločil, da bo na 14. etapi od Milliaua do Avignona na spustih močno pritisnil na pedala in veliko tvegal. Na spustu z Col de Perjureta je Riviere, ki mu je sledil, slabo ocenil ovinek in zletel v 20 metrov globoko grapo ter si zlomil hrbet. Padec je končal Rivierovo kariero in Angladejeve besede so se uresničile. Raphael Geminani je po etapi dejal, da bi Nenciniju na spustu hotel slediti zgolj nekdo, ki si želi umreti. Nencini je po Rivierovem odstopu brez težav pripeljal rumeno majico do Pariza ter osvojil Dirko po Franciji. To pa je bila tudi njegova zadnja velika zmaga v karieri.
Dirka v spustu:
V naslednjih letih se ni več uspel boriti za najvišje uvrstitve, še vedno pa je veljal za najboljšega spustaša. To je zelo jezilo Henrya Angladeja, ki je pozval Nencinija na dirko v spustu. Tekmo sta izvedla kar med etapo Dirke po Italiji 1962. Anglade je večino spusta preživel za Nencinijem ter opazoval njegove linije v ovinkih. Malo pred koncem spusta je švignil mimo in premagal Nencinija za 32 sekund. Tisti večer mu je Nencini v hotelu plačal za aperitiv, kot sta se dogovorila pred tekmo.
Nencini je bil eden izmed številnih italijanskih kolesarjev, ki se jih je prijel naziv »naslednji Coppi«. Tako kot večina izmed njih, je na začetku kariere pokazal ogromno potenciala, vendar je vrhunske rezultate dosegal samo kratek čas. Kljub temu je bil najboljši italijanski kolesar v obdobju med leti 1955-1965.
