Tretjega junija 1927 je nek furlanski kmet našel hudo poškodovanega kolesarskega asa Ottavia Bottecchio, dvakratnega zmagovalca mednarodne kolesarske dirke Tour de France na robu ceste. Dvanajst dni kasneje je v bolnišnici podlegel poškodbam. Oblast je trdila, da je vzrok smrti znanega kolesarja nesreča, večina ljudi pa je menila drugače.
Ottavio Bottecchia se je z dolgimi in napornimi vožnjami na kolesu spoznal med prvo svetovno vojno, ko sta se z bratom Giovannijem pridružila ostrostrelski enoti. S kolesom ter puško in torbo na rami je Ottavio je pogosto prenašal sporočila za sovražnikovimi linijami. Takoj po vojni se je preselil v Francijo, kjer je več mesecev delal kot polagalec opek.
Prvič zmagal na Giro di Piave
Kolesar Bottecchia se je rodil 1. avgusta 1894 v majhni vasici San Martino di Colle Umberto nedaleč od Trevisa v deželi Veneto. Po vrnitvi iz Francije se je pridružil kolesarskemu klubu v bližnjem mestecu Pordenone v Furlaniji. Ta je bil od njegove rojstne vasi oddaljen vsega 35 km. V amaterski konkurenci je debitiral leta 1920 na dirki v bližnjem Coneglianu. Že na naslednji dirki v tem mestecu pa je opozoril na svojo nadarjenost, saj se je še kot povsem neizkušen kolesar presenetljivo uvrstil na drugo mesto.
Prvo zmagoslavje je nekaj tednov pozneje požel na dirki Giro del Piave, nakar je začel nizati odlične uvrstitve povsod, kjer je nastopil. Njegov najbolj odmeven dosežek na začetku športne poti pa je bila 300 km dolga dirka Giro del Friuli, ki je bila tedaj ena izmed najtežjih preizkušenj za amaterje. Tam je Bottecchia pokazal vso svojo moč in vzdržljivost, ki ju razvil s fizičnim delom in treningom. Tekmecem je nagnal strah v kosti, ko jim je ušel na zahtevnem vzponu 200 km pred ciljem. Dohitelo so ga šele tik pred ciljno črto.
V naslednji, drugi njegovi tekmovalni sezoni leta 1921 je Bottecchia zmagal kar na sedmih dirkah. Ni bilo naključje, da so mu ponudili možnost, da postane profesionalni kolesar v moštvu Luigija Ganne, zmagovalca prve izvedbe Gira. Bottecchia je bil pripravljen svoj razkošen talent uveljaviti tudi v konkurenci poklicnih kolesarjev. Čeprav je bil rojen in je živel v deželi Veneto, tekmoval pa je za furlanski klub, so mu v javnih občilih nadeli nadimek – Zidar iz Furlanije.
Vendar njegov prvi preizkus v profesionalnem kolesarstvu ni bil uspešen in se je hitro končal zaradi družinske tragedije. Nekaj mesecev prej se je njemu in ženi Caterini rodila hčerka, ki pa je pri sedmih mesecih umrla zaradi davice. Bottecchia je menil, da je družina pomembnejša od kolesarstva in za nekaj mesecev prenehal trenirati. Ob koncu poletja ga je njegov dober prijatelj Alfonso Piccin, s katerim sta skupaj tekmovala že na amaterskih dirkah, prepričal, da se je vrnil k vadbi. Ob koncu sezone je sicer dosegel vidno osmo mesto na dirki Giro di Lombardia, vendar to ni bilo dovolj, da bi si vnovič prislužil pogodbo za naslednjo sezono.
Povabilo na Tour de France
Zato je leta 1923 nastopal kot isolato, kolesar, ki nastopa sam brez ekipe. Prvi nastop na dirki Milano-San Remo je minil v znamenju njegovega pobega na polovici etape, glavnina pa ga je ujela šele potem, ko so ga zaradi nepravilnega prehranjevanja med dirko izdale bolečine v želodcu. Vseeno je dirko končal v najboljši deseterici, s pobegom pa je navdušil številne gledalce ob progi.
V maju tega leta je odpeljal svojo prvo Dirko po Italiji, na kateri je še enkrat več presegel pričakovanja vseh z uvrstitvijo na peto mesto. Med dirko Okoli Italije je eden izmed tedanjih najboljših francoskih kolesarjev Henri Pelissier s svojim sponzorjem Automotom iskal italijanske kolesarje, ki bi mu lahko pomagali zmagati na Dirki po Franciji. Prekiniti je hotel prevlado Belgijcev, ki so zmagali na vseh Velikih pentljah od leta 1912 naprej.
Povabilu se je odzval samo Bottecchia, ker pa je bil od četverice povabljenih Italijanov najmanj poznan, so ga šefi sprva nameravali poslati nazaj domov. Zanj se je zavzel športni direktor ekipe in tako je Bottecchia le dva tedna po Giru nastopil še na Tour de France 1923. Ekipa je od njega pričakovala, da bo prvih nekaj etap pomagal Pelissieru, nato pa odstopil. Vendar jih je Ottavio presenetil, saj se je že v prvi etapi prebil do 2. mesta. Samo dan pozneje je na 371 kilometrov dolgi etapi do Cherbourga napadel v zadnjem kilometru in osvojil svojo prvo etapo na Touru.
V tretji etapi pa se je pokazalo, kdo je šef ekipe. Kljub temu, da je bil v majici vodilnega, je Bottecchia moral potegniti Pelissiera do glavnine, potem ko se je obema predrla zračnica. Takoj ko sta ujela glavnino je Pelissier napadel in se odpeljal etapni zmagi naproti. Bottecchia je sicer zadržal majico, ki jo je nato izgubil na ravninskih etapah pred Pireneji, kjer pa si jo je kot odličen »plezalec« na klancih vnovič povrnil in jo zadržal do Alp.
Kljub temu da je njegova ekipa imela rumeno majico, sponzor moštva ni bil zadovoljen s tem, da se je z njo kitil neznan Italijan namesto njegov francoski zvezdnik. Zato so Pelissieru naročili, da mora na naslednjih etapah napasti. To je storil v dokaj sumljivih okoliščinah na prvem vzponu desete etape. Bottecchia se je po besedah enega izmed novinarjev osvežil v potoku ob cesti, tedaj pa je Pelissier napadel.
Direktor dirke Henri Desgrange je trdil, da je napako storil Bottecchia, saj naj bi prepozno spremenil prestavo na klancu. Tedaj so kolesarji za menjavo prestav morali stopiti s kolesa in jo ročno prestaviti, saj niso imeli menjalnikov. Pelissier je zmagal etapo, Bottecchia je izgubil 40 minut in končal dirko v Parizu na drugem mestu v skupnem seštevku 34 minut za svojim kapetanom, ki je napovedal da bo Bottecchia naslednje leto osvojil Tour de France.
Dve veliki zmagi zapored
Bottechia je po svojem dosežku na Touru postal zvezdnik tudi v Italiji in nikoli več mu ni bilo treba skrbeti za denar. Vendar ga to ni odvrnilo od njegovega cilja. Na Tour de France 1924 se je pripravljal v svoji francoski bazi. Tokrat je v vlogi kapetana Ottavio Bottecchia pot do svojega prvega zmagoslavja na na dirki Okoli Francije tlakoval z zmagoslavjem v prvi etapi in rumene majice ni izpustil iz rok do konca dirke, kar dotlej še ni uspelo nikomur. Dokončno je dirko zasukal sebi v prid z veličastno zmago na 326 kilometrov dolgi etapi v Pirenejih od Bayonna do Luchona, ki je vodila čez prelaze Aubisque, Tourmalet, Aspin in Peyresourde.
Napadel je na Aubisqueju in si do cilja privozil 25 minut in 58 sekund prednosti pred ekipnim tovarišem Lucienom Buyssem. Desgrange, ki ga je leto nazaj kritiziral, mu je tokrat pel hvalospeve in Bottecchia se je v Pariz pripeljal s prepričljivo 35-minutno prednostjo pred drugouvrščenim Nicolasom Frantzem. Postal je prvi italijanski zmagovalec Toura, naslednje leto pa tudi prvi Italijan, ki je skupno zmago na tej dirki ubranil. To pot njegova predstava v Pirenejih ni bila tako dominantna kot prejšnje leto, vendar je kljub temu dirko končal s prednostjo 54 minut pred ekipnim tovarišem Lucienom Buyssem.
Leta 1926 pa Bottecchia na Tour ni prišel v formi, s katero bi lahko konkuriral za skupno zmago. V prvih devetih etapah ni niti enkrat končal med najboljšo peterico. Sledila je deseta etapa od Bayonna do Luchona, ki mu je v prejšnjih letih izjemno ustrezala ustrezala. Tokrat je v hudem neurju, ki je zajelo peloton, odstopilo kar dvajset kolesarjev, med njimi v solzah tudi Ottavio Bottecchia. Tudi sicer ni bil tako uspešen kot minuli sezoni. Obliž na nenadejane rane je bilo drugo mesto na etapni dirki po Baskiji in četrto ob koncu sezone na dirki po Lombardiji. Tega leta je začel sodelovati tudi s Teodorom Carniellijem, izdelovalcem okvirjev koles. Ta je nato postopoma razvil znamko koles Bottecchia, ki še dandanes velja za prestižno. Edini kolesar, ki je zmagal na dirki Po Franciji s kolesom znamke Bottecchia je bil Američan Greg LeMond.
Usodna vožnja brez vrnitve
3. junija 1927 se je Bottecchia iz domačega San Martina odpravil na dolgo vožnjo za trening v žgočem popoldanskem soncu. Z nje se ni nikoli vrnil. Lokalni kmet ga je našel ob robu ceste proti Trasaghisu ob Tilmentu. Bil je nezavesten, ves krvav in obtolčen, v bolnišnici v Gemoni (Huminu) so diagnosticirali počeno lobanjo in zlomljeno ključnico. Bottecchia je tam podlegel poškodbam 12 dni pozneje. Uradni razlog smrti je bil, da je dobil sončarico ter izgubil kontrolo nad kolesom in se zaletel v ograjo. Njegovo kolo so našli naslonjeno na ograjo in popolnoma nepoškodovano.
Eden izmed razlogov, zakaj se je mrliški ogledniki odločil, da je bila smrt nesreča in ne umor, naj bi bil, da so tako Bottecchievi vdovi in otrokoma lahko izplačali pol milijona lir zavarovalnine. Poleg uradnega razloga smrti sta se z leti oblikovali še (vsaj) dve teoriji o smrti Ottavia Bottecchie.
Domneva o tem, da so ga ubili fašisti, je najbolj priljubljena. Bottecchia namreč nikoli ni skrival svojih antifašističnih stališč in je bil ponosen socialist, kar je bilo v 20. letih dvajsetega stoletja v Italiji zelo nevarno. Nikoli sicer ni javno kritiziral fašističnega režima, vendar pa tudi ni nikoli z ničemer pokazal, da ga podpira. Še posebej je zanj postalo nevarno potem, ko je postal znan zaradi svojih dosežkov, saj ga je kot popularno figuro fašistična stranka želela izkoristiti za svoje propagandne namene.
Ko se je Ottavio Bottecchia nekaj dni po smrti brata Giovannija (23. maja 1927) vrnil z dirke Po Franciji je izvedel, da je bil avto, ki je zbil njegovega brata s kolesa last lokalnega fašističnega veljaka in Mussolinijevega prijatelja Franca Marinottija. Ko ga je obiskal, naj bi mu Marinotti ponudil 100 000 lir (danes približno 60 000 evrov) kot kompenzacijo za bratovo smrt. Ponudba je Ottavio sprejel kot žalitev in jo je zavrnil.
Ali bi lahko to bil razlog, da so se ga fašisti odločili ubiti? Desetletje po dogodku je nek Italijan v New Yorku, ko je umiral od vbodnih ran, trdil, da so ga najeli, da bi ubil Bottecchio. Policija ni našla nikogar z imenom, ki jim ga je dal. S to teorijo se je strinjal tudi duhovnik, h kateremu so pripeljali ranjenega Bottecchio. Svojemu nasledniku je leta 1973 dejal, da jo je Bottecchia skupil zaradi nasprotovanja fašizmu.
Kmet, ki je našel Bottecchio ob cesti, je menda na smrtni postelji priznal, da je videl nekoga jesti njegovo grozdje. Hotel ga je prestrašiti, zato je proti njemu vrgel kamen, ki pa ga je zadel v glavo, ko je prišel zraven in videl koga je zadel, se je prestrašil ter ga zvlekel ob rob ceste in ga zapustil. Zagata s kmetovo zgodbo je, da je Bottecchia umrl v začetku junija, ko grozdje še ni dozorelo …
Čeprav se zdi teorija, da so ga ubili fašisti, najbolj verjetna, ponuja tudi več vprašanj kot odgovorov. Zakaj bi se fašistični režim odločil ubiti tedaj najboljšega italijanskega kolesarja? Bil je eden izmed najbolj prepoznavnih športnikov, ki je s svojimi dosežki preusmerjal pozornost stran od nasilnosti vladajočega režima. Njegova smrt je nujno imela prav nasproten učinek. Najuspešnejši italijanski kolesar dvajsetih let prejšnjega stoletja je zato, žal, ostal v spominu bolj zaradi skrivnostne smrti kot zaradi izjemnih dosežkov. Z njimi pa je utrl pot tudi slovitim naslednikom Alfredu Bindi, Ginu Bartaliju in Faustu Coppiju, da so ne le na Giro temveč tudi na Tour de France ponesli sloves italijanskega kolesarstva.
Pingback: Začetki italijanskega kolesarstva - Sport Obsessed