Cofidis:
Kljub temu, da se ekipa ni kaj dosti spremenila, je Cofidis imel mnogo boljšo sezono kot lani. To sicer ni bilo težko saj je v lanski sezoni ekipa osvojila zgolj dve zmagi (nobene na World Tour dirkah). Letos so osvojili dvanajst zmag od tega eno tudi na World Tour nivoju (etapa na Dirki po Italiji).
Ključni kolesarji za dobre uvrstitve Cofidisa so bili: Guillaume Martin, Christophe Laporte in Elia Viviani. Sprinter Elia Viviani je bil velika okrepitev še iz prejšnje sezone, vendar je tako lani kot letos pokazal slabo formo. Letos je vsaj začel ponovno zmagovati na dirkah za razliko od lani, ko ni vknjižil niti ene same zmage.
Christophe Laporte sicer ni osvojil zmage na World Tour dirkah, je pa štirikrat zmagal na dirkah nižje ravni. Guillaume Martin je bil njihovo najmočnejše orožje, kar se tiče etapnih dirk. Prvič v karieri se je namreč uspel prebiti med najboljšo deseterico na tritedenski dirki. Najprej je na Dirki po Franciji zasedel skupno osmo mesto, nato pa še deveto na Dirki po Španiji.
Cofidis je resda napredoval v primerjavi z lansko sezono, vendar je bila še vedno zgolj povprečna.
Ocena: 6/10
Deceuninck-Quick-Step:
Quick-Step je tradicionalno ekipa z največ zmagami v sezoni in tudi letos se je to zgodilo. Za sabo imajo še eno fantastično sezono, ki pa so jo nekoliko pokvarili odnosi v ekipi. Glavni sprinter ekipe Sam Bennett si je tik pred Dirko po Franciji poškodoval koleno, potem ko je dominiral v sprintih na začetku leta. Šef ekipe Patrick Lefevre je mislil, da se Bennett laže in ga je začel javno obtoževati. Na srečo Bennett zapušča ekipo po koncu sezone.
Poleg Bennetta je v začetku sezone navdušil predvsem Kasper Asgreen, ki je dobil dve od treh najpomembnejših flandrijskih klasik. Na največji izmed njih, Dirki po Flandriji je Asgreen poskrbel za eno največjih presenečenj sezone, ko je v sprintu ena na ena ugnal nizozemskega superzvezdnika Mathieuja Van Der Poela.
Julian Alaphilippe je tako kot že zadnjih nekaj sezon navijače navduševal s svojim napadalnim slogom vožnje. Spomladi je osvojil Valonsko puščico, kjer je v zadnjih metrih prehitel Primoža Rogliča. Nato se je pripravil na Dirko po Franciji, kjer je dobil prvo etapo in oblekel rumeno majico. V drugem delu sezone ni veliko dirkal za ekipo saj je celotno drugo polovico sezone podredil svetovnemu prvenstvu. To se je izkazalo za pravilno potezo, saj je v Flandriji obranil naslov svetovnega prvaka.
Joao Almeida je še nekdo, ki ekipo zapušča v ne ravno najboljših odnosih. Sezono je dobro začel s TOP 10 uvrstitvami na vseh tedenskih dirkah, ki jih je vozil. Na Dirko po Italiji je prišel kot sokapetan, vendar mu je zaradi izgube časa na 4. etapi ekipa ukazala naj pomaga svojemu kolegu Remcu Evenepoelu. Do incidenta je prišlo na 11. etapi, ko je Evenepoel odpadel na enem izmed spustov in se Almeida ni želel takoj ustaviti in mu priskočiti na pomoč.
Naslednji dan ga je Lefevre javno skritiziral. Na koncu se je izkazalo, da je imel Almeida prav, saj je dirko kljub času, ki ga je izgubil v 4. etapi končal na zelo dobrem 6. mestu, potem ko je odlično odpeljal zadnji teden dirke. V drugem delu sezone je na Dirki po Poljski končno dočakal svojo prvo zmago v karieri, potem ko ji je bile velikokrat že zelo blizu. Dobro pa se je odrezal tudi na jesenskih italijanskih klasikah. Tudi on tako kot Bennett zapušča ekipo po koncu sezone.
Letos pa so pri Quick-Stepu imeli tudi veliko lepih zgodb. Fabio Jakobsen je po grozljivem padcu na lanskoletni Dirki po Poljski bil bitko za svoje življenje. Mnogi so dvomili, da bo lahko še profesionalno vozil kolo. Dokazal je ne samo, da lahko še vedno dirka, ampak tudi da lahko še vedno zmaguje. Prvi del sezone se je še lovil nato pa je zablestel na Vuelti, kjer je kar štirikrat bil najhitrejši v zaključnem sprintu ter domov odnesel majico za najboljšega spirinterja.
Še en odpisan sprinter se je letos vrnil in sicer je Mark Cavendish prvič po petih letih dokazal, da se je sposoben kosati z najboljšimi. V začetku sezone je z zmagami na Dirki po Turčiji pridobil na samozavesti, nato pa je zaradi Bennettove poškodbe dobil priložnost na Touru. Resda mu je šlo nekoliko na roko, da večine najboljših sprinterjev ni bilo, oziroma so odstopili zaradi padcev v prvih etapah.
Kljub temu je še vedno neverjetno kako mu je po petih letih premora spet uspelo osvojiti etapo Dirke po Franciji. In ni osvojil samo ene pač pa 4 in domov odnesel zeleno majico za najboljšega sprinterja. Cavendish je s svojo četrto zmago je tudi izenačil rekordnih 34 etapnih zmag, ki ga je do takrat imel v lasti Eddy Merckx. Imel je celo možnost, da ga preseže, vendar ni uspel dobiti sprinta v zadnji etapi na Elizejskih Poljanah.
Zadnji izmed izjemnih povratnikov je bil Remco Evenepoel, katerega je ekipa mogoče nekoliko prehitro poslala na Dirko po Italiji, saj je bila to šele njegova prva dirka, potem ko je lani padel v prepad na Dirki po Lombardiji. Z najboljšimi se je kosal prva dva tedna nakar se je izkazalo, da je dirka bila vseeno preveč naporna zanj. V drugi polovici sezone je z več zmagami na manjših dirkah ter odličnima vožnjama na evropskem in svetovnem prvenstvu nakazal, da se vrača v staro formo.
Quick-Step je imel za sabo še eno izjemno sezono v kateri so zmagovali kjerkoli so se pojavili.
Ocena: 10/10
DSM:
DSM je bila ena izmed ekip, ki je v sezoni 2020 lepo presenetila s tremi etapnimi zmagami na Dirki po Franciji ter 2. in 3. mestom v skupnem seštevku na Dirki po Italiji. Pričakovanja za to sezono so bila visoka, vendar je že januarja začelo vse počasi razpadati.
Najprej je eno izmed najlepših presenečenj lanske sezone Marc Hirschi nepričakovano zapustil ekipo v Januarju. Razlog za odhod ni nikoli prišel v javnost. Nato je Soren Kragh Andersen, zmagovalec dveh etap na Touru 2020 (obakrat je bil drugi Slovenec Luka Mezgec) povedal, da mu ekipa ni dovolila spremeniti višine sedeža za kronometer na Dirki Paris-Nica. Med sezono je ekipo želel zapustiti Ilan Van Wilder. Tudi on naj ne bi bil zadovoljen s striktnimi protokoli, ki jih imajo pri DSM-u. Nezadovoljnih kolesarjev naj bi bilo še več, vendar se niso javno izpostavljali.
S takimi problemi znotraj ekipe ni čudno, da je bila sezona za DSM podpovprečna. Romain Bardet se je sicer izkazal kot odličen nakup. Francoz, ki je v preteklosti že končal Dirko po Franciji med najboljšimi tremi je po nekaj slabih sezonah pri ekipi Ag2r rabil spremembo. Izkazalo se je, da mu je sprememba dobro dela. Na Dirki po Italiji je osvojil skupno 7. mesto, medtem ko je na Vuleti pobral etapno zmago. Lahko bi dobil tudi majico za najboljšega hribolazca, vendar se na zadnji etapi ni hotel boriti zanjo z moštvenim kolegom Michaelom Storerjem.
Avstralec Storer je bil tudi edina druga svetla točka ekipe v letošnji sezoni. Poleg omenjene majice za najboljšega hribolazca je pobral tudi dve etapni zmagi. Njegov sonarodnjak Jai Hindley, ki je lani Dirko po Italiji končal na drugem mestu, pa je imel sezono za pozabo. Celo sezono je bil popolnoma izven forme. Na Dirki po Italiji se je že pred odstopom videlo, da ni v pravi formi. Nato mu je poškodba, ki jo je staknil na Giru onemogočila nastopanje za 2 meseca. To seveda ni pomagalo njegovi pripravi na drugi del sezone v kateri se mu forma ni dvignila.
Razen Storerja in delno Bardeta letos nobeden izmed kolesarjev DSM-a ni dosegel vidnejših rezultatov. Res je, da imajo nekaj mladih talentov, vendar je očitno nekaj hudo narobe v ekipi. Zato je zgolj vprašanje časa kdaj bodo tudi oni želeli oditi.
Ocena: 4/10
EF Education-Nippo:
EF Education je imela za svoje standarde nadpovprečno sezono. Res je, da jim letos ni uspelo končati nobene tritedenske dirke med najboljšo trojico tako kot lani na Dirki po Španiji, vendar so to nadomestili z velikim številom etapnih zmag.
Hugh Carthy, ki je lani s tretjim mestom na Vuelti, pokazal svoj potencial je imel letos precej slabšo sezono. Dirko po Italiji je končal na 8. mestu, medtem ko je na Vuleti moral odstopiti po nekaj etapah zaradi bolezni. Tudi drugi kolesar za tritedenske dirke Rigoberto Uran je letos nekoliko razočaral. Potem, ko je nakazal dobro formo pred Dirko po Franciji je Tour končal zgolj na 10. mestu, kar je bilo manj od pričakovanj.
Tudi na klasikah se ekipa ni najbolje odrezala. Njihov glavni adut Alberto Bettiol ni končal niti ene izmed njih v prvi dvajseterici. Se je pa zato delno odkupil z prečudovito etapno zmago na Dirki po Italiji, kjer je bil tudi ključni mož za Carthy-a. Zaradi poškodbe po Olimpijskih igrah ni vozil nobene dirke v drugem delu sezone.
Sedaj pa k pozitivnejšim predstavam. Stefan Bissegger je v svoj prvi sezoni med profesionalci dokazal, da je izjemen talent za kronometre. Zmagal je kronometra na dirki Paris-Nica ter na dirki po Beneluksu. Poleg tega je imel še ogromno TOP 10 rezultatov na kronometrih skozi celotno sezono. Na svoji domači dirki po Švici, pa je zmagal etapo v sprintu manjše skupine ubežnikov.
V drugi polovici sezone je potencial na enodnevnih dirkah pokazal Američan Neilson Powless, ki je dobil Klasiko San Sebastian ter odlično odpeljal dirko na svetovnem prvenstvu.
Kolesar EF Education-a, ki je blestel skozi celotno sezono, pa je bil Magnus Cort Nielsen. Začel jo je z etapno zmago na Paris-Nica, končal pa s tremi etapnimi zmagami na Dirki po Španiji, kjer je bil v življenjski formi.
Čeprav je ekipa razočarala z končnimi uvrstitvami na tritedenskih dirkah ter na spomladanskih klasikah, je zaradi velikega števila etapnih zmag v celoti gledano to še vedno pozitivna sezona za EF Education.
Ocena: 7/10
Groupama-FDJ:
Groupama-FDJ je letos dokazala kako odvisna je od svojega zvezdniškega sprinterja Arnauda Demarja. V lanski sezoni je dobil 4 etape na Dirki po Italiji, poleg njega pa je dve etapi na Vuelti osvojil še David Gaudu. To so bile lani edine zmage na World Tour ravni za Groupamo.
Letos je Demare sicer dobil 9 dirk, vendar nobena ni bila na ravni World Toura. Še najbolj impresivna je bila njegova zadnja zmaga prejšnji teden na dirki Paris-Tours. Proti najboljšim sprinterjem mu letos preprosto ni šlo, čeprav je treba priznati, da tudi njegov sprinterski vlak ni bil tako izjemen kot v prejšnjih letih, kar na najvišjem nivoju lahko naredi odločilno razliko.
Letos je po lanski slabši sezoni boljšo formo prikazal Švicar Stefan Kung, ki je dobil kronometer na Dirki po Švici. To je bila ena izmed dveh zmag na World Tour dirkah v letošnjem letu za Groupamo. Drugo jim je v Baskiji prinesel David Gaudu v eni izmed najzanimivejših etap sezone, kjer je bil skupaj s Primožem Rogličem v 60 kilometrskem begu. Dirko po Franciji, ki je bila njegov veliki cilj sezone je sicer končal zgolj na 11. mestu, vendar je pokazal napredek v primerjavi s prejšnjimi sezonami. Poleg tega se je Francoz odlično odrezal tudi na spomladanskih ardenskih klasikah ter jesenskih italijanskih.
Najlepše presenečenje pri Groupami je bil novinec Madžar Attila Valter, ki je za tri dni oblekel roza majico vodilnega na Dirki po Italiji in jo tudi končal na zelo spodobnem 14. mestu.
Groupama je definitivno razočarala v primerjavi z lansko sezono, kar se tiče sprintov, vendar pa je napredovala na drugih področjih.
Ocena: 5/10
