Ineos Grenadiers:
Ekipa Ineos ima za sabo zelo dobro sezono. Štirje od petih novih kolesarjev so se izkazali za zadetek v polno. Adam Yates, Richie Porte, Dani Martinez in Tom Pidcock, so bili odgovorni za veliko Ineosov-ih uspehov v letošnji sezoni.
Dirka po Kataloniji je bila prvi večji uspeh v sezoni. Tam so Ineos-ovi kolesarji pobrali prva tri mesta v skupni razvrstitvi. Prvi je bil Adam Yates, drugi Richie Porte ter tretji Geraint Thomas. Uspehe na enotedenskih dirkah so nadaljevali na Dirki po Romandiji, ki jo je dobil Thomas. Dobili pa so tudi obe glavni pripravljalni dirki pred Tourom. Dirko po Dofineji je dobil Porte, dirko po Švici pa Richard Carapaz. Vse te enotedenske dirke pa so imele nekaj skupnega. Na nobeni izmed njih nista nastopila ne Primož Roglič ne Tadej Pogačar. Na tistih kjer je nastopil vsaj eden od njiju Ineos ni dosegel nobene zmage. Ta trend pa ne traja šele od letošnje sezone dalje, ampak od takrat, ko se je ekipa iz Sky preimenovala v Ineos, kar se je zgodilo pred dvema letoma in pol.
Enako se je zgodilo tudi na letošnjih tritedenskih dirkah. Na Dirki po Italiji ni bilo nobenega Slovenca in dobil je je dokaj zanesljivo Egan Bernal. Na Dirki po Franciji je Pogačar porazil Carapaza, ki je dirko končal kot tretji. Na Dirki po Španiji pa sta premoč Rogliču morala priznati tako Adam Yates kot Egan Bernal. Prav Vuelta je bila etapna dirka na kateri je letos Ineos naredil največ napak.
V dirko so prišli z načrtom, da je Bernal kapetan, Yates pa druga opcija, v primeru, da se Bernalu vse zelo hitro sfiži. Problem, ki se je pojavil med dirko je bil, da sta bila oba zelo nekonstantna, enkrat je bil boljši en enkrat drug. Kljub temu sta bila v 20. etapi še vedno oba v boju za oder za zmagovalce. Izmenično sta napadala in eden izmed Yatesovih napadov se je obnesel. S sabo je odpeljal manjšo skupino favoritov in s tem je Bernal izpadel iz boja, saj ni smel loviti ekipnega tovariša.
Na zadnjem klancu pa Yatesova vožnja ni imela smisla. Ko je opazil, da je njegov edini konkurent za skupno tretje mesto Jack Haig v težavah in ne more slediti tempu, bi se moral postaviti na čelo in narekovati tempo. Namesto tega je želel etapno zmago, ki je na koncu ni dobil, zaradi tega pa je tudi potencialno izgubil tretje mesto. Haig je namreč izgubil veliko manj časa kot bi ga sicer.
Na klasikah je Ineosu tudi šlo dokaj dobro. Bernal je presenetil vse z tretjim mestom na Strade Bianche v začetku sezone. Na isti dirki je bil njegov moštveni kolega Tom Pidcock peti. Pidcock je nato odlično odpeljal obe ardenski klasiki na katerih je nastopil. Na Amstel Gold Race je zmago izgubil za milimeter proti Woutu Van Aertu, medtem ko je Valonsko Puščico končal na šestem mestu.
Gianni Moscon je bil izmed vseh kolesarjev Ineosa najbližje zmagi na monumentu. Na dirki Paris-Roubaix je napadel 50 kilometrov od cilja in izgledalo je, da se pelje zanesljivi zmagi na proti. Nato se mu je najprej predrla zračnica, kar ga je prisililo v menjavo kolesa. Kolo, ki ga je dobil, pa je imelo prevelik pritisk v gumah in bilo skorajda nevozno po kockah. Zaradi tega je samo nekaj kilometrov po menjavi padel in sanj o zmagi je bilo konec.
Edini kolesar Ineosa, ki je dobil klasiko na World Tour koledarju je bil Dylan Van Baarle. Nizozemec je dobil Dwars door Vlaanderen, medtem ko je ostal tri dirke v Flandriji v tistem tednu končal med najboljšo deseterico.
Posebna omemba je potrebna še za Filippa Ganno, ki je tudi letos dokazal, da je najboljši kronometrist na svetu. Dobil je namreč kar šest kronometrov.
Ineos je torej imel odlično sezono z solidnim uspehom na klasikah ter odličnim na etapnih dirkah brez Slovencev. Za ekipo z največjim proračunom v World Touru pa to vseeno ne more biti perfektna sezona.
Ocena: 9/10
Intermarche:
Za Intermarche je to prva sezona v World Touru. Večina ljudi je pričakovala, da bodo popolnoma nekonkurenčni, vendar so s pametnimi nakupi čez zimo zgradili dokaj kakovostno ekipo. Rein Taaramae, Louis Meintjes ter Taco Van Der Hoorn so bili še posebej opazni.
Prav Van Der Hoorn je prinesel ekipi prvo izmed devetih zmag v sezoni in kakšna zmaga je bila! Tretja etapa Dirke po Italiji bi se morala končati s skupinskim sprintom, vendar je Van Der Hoorn po celodnevnem begu zdržal in osvojil veličastno prvo zmago za Intermarche. Zadolžen je bil tudi za drugo od treh World Tour zmag, ki jih je osvojila ekipa. Dobil je namreč etapo na dirki o Beneluksu v skorajda identičnih okoliščinah. Edina razlika je bila ta, da tokrat na cilj ni prišel sam, ampak je moral sprintati za zmago.
Intermarche kot ekipa pa je bila najbolj opazna na Dirki po Španiji. Tam je Rein Taaramae dobil tretjo etapo in s tem tudi rdečo majico vodilnega na dirki. Po dveh dneh jo je sicer predal, vendar jo je potem s pobegom na 10. etapi dobil Odd Christian Eiking, ki je v njej ostal sedem dni. Eiking je tudi končal dirko na zelo dobrem 11. mestu. Njegov moštveni kolega Louis Meintjes pa bi lahko celo končal med najboljšo deseterico, vendar je moral zaradi padca na 19. etapi odstopiti.
Intermarche je v sezono prišel z nizkimi pričakovanji in jih krepko presegel z nekaj odmevnimi zmagami.
Ocena: 8/10
Israel Start-Up Nation:
Ekipa Israel Start-Up Nation je najbolje opisana z nazivom dom za upokojence. Takšno je namreč njihova politika prestopov. Pred sezono so podpisali 9 kolesarjev, 7 jih je bilo starejših od trideset in večina ni upravičila svoje plače.
Največje razočaranje je seveda 4x zmagovalec dirke po Franciji Chris Froome, za katerega je bilo že pred prestopom jasno, da se bo težko vrnil v formo po hudi poškodbi, ki jo je utrpel leta 2019. Israel mu je vseeno ponudil pet milijonov evrov na sezono. Froome te plače seveda ni bil sposoben upravičiti, saj ni dosegel niti enega dobrega rezultata v celi sezoni. V zaključku sezone je delovalo kot, da se je sprijaznil, da bo od sedaj naprej delal za druge.
Drugi drag podpis je bil Sep Vanmarcke specialist za enodnevne dirke. Tudi on je razočaral v letošnji sezoni, edini vrhunski rezultat je bilo 5. mesto na dirki po Flandriji. Daryl Impey je bil za svojo slabo sezono kriv povsem sam, saj je z nevarnim manevrom v sprintu na dirki po Andaluziji povzročil padec. V njem se je poškodoval in ni bil sposoben nastopati večino sezone.
Edina dva dobra nakupa sta bila Alessandro de Marchi in Michael Woods. De Marchi se je izkazal predvsem na dirkah v Italiji, kjer je ob koncu sezone dobil eno izmed klasik. Najboljšo formo pa je pokazal na Dirki po Italiji, kjer je bil blizu zmage v 4. etapi. Po etapi se je lahko tolažil s tem, da je oblekel majico vodilnega na dirki, ki jo je izgubil dva dni kasneje.
Michael Woods je imel najboljšo sezono izmed novih kolesarjev. Prva odlična rezultata je dosegel na Valonski Puščici ter na Liege-Bastone-Liegeu, kjer je končal med najboljšimi petimi. Med najboljšo peterico je končal tudi etapni dirki po Romandiji ter Švici. Na Romandiji je tudi zmagal eno izmed etap, kar je bila ena izmed treh World Tour zmag za ekipo. Dobro formo je pokazal tudi ob zaključku sezone na jesenskih klasikah v Italiji.
Največji uspeh sezone je ekipi prinesel Irec Dan Martin, ki je končal Dirko po Italiji na 10. mestu ter pri tem dobil tudi etapo na vzpon Sega di Ala. Na tej etapi je bil cel dan v begu in ob začetku klanca je imel zgolj minuto prednosti. To prednost je presenetljivo uspel zadržati pred mnogo bolj spočitimi kolesarji ter dobil etapo. Kljub temu, da je pokazal, da še vedno lahko kolesarji na najvišjem nivoju pa se je odločil za upokojitev po koncu sezone.
Glede na velik vložek v ekipo lahko rečemo, da je imel Israel Start-Up Nation sezono za pozabo. Mnogi so dvomili v njihovo strategijo podpisovanja kolesarjev starejših od 30 let in v večini primerov so imeli prav.
Ocena: 2/10
Lotto-Soudal:
Lotto-Soudal se je tudi letos tako kot že vse od leta 2019 zanašal predvsem na Caleba Ewana. Tako kot v prejšnjih dveh sezonah je tudi letos Ewan poskrbel za dobršen del zmag, natančneje jih je priskrbel točno polovico (6 od 12). Na Dirki po Italiji je uspel dobiti dve etapi, kar sta bili edini zmagi za ekipo na tritedenskih dirkah. Verjetno bi jih bilo še več, če ne bi Ewan padel in odstopil v prvi sprinterski etapi na dirki po Franciji.
V svoji prvi sezoni z ekipo je prijetno presenetil Andreas Kron, ki je dobil po etapi na dirki po Kataloniji ter dirki po Švici. Na Dirki po Španiji sicer ni prišel do etapne zmage, ampak ji je bil nekajkrat dokaj blizu.
Podobno se je zgodilo tudi Brentu Van Moeru, ki je bil v četrti etapi Toura ujet zgolj nekaj sto metrov pred ciljem in bil kasneje še nekajkrat blizu zmage. Svojo prvo zmago na World Tour dirkah pa je dosegel dober mesec prej na dirki po Dofineji. Takrat ga je Thomas De Gendt, kar sam razglasil za novega Thomasa De Gendta (De Gendt je največji specialist za zmage iz bega v zadnjem desetletju). De Gendt sam ni imel ravno dobre sezone, vendar je kljub temu bil edini poleg prej omenjene trojice, ki je dobil World Tour dirko. To je bila etapa na Dirki po Kataloniji, kjer je dolgo časa bežal skupaj z Matejem Mohoričem, katerega se je uspel znebiti šele na zadnjem vzponu pred ciljem.
Ostali člani ekipe Lotto-Soudal so bili letos podpovprečni, vendar je ta četverica naredila dovolj, da lahko ekipa sezono označi za povprečno.
Ocena: 5/10
Movistar:
Ekipa Movistar je resda imela letos boljšo sezono v primerjavi z lansko, vendar je bila tudi ta podpovprečna.
Miguel Angel Lopez se je pred sezono preselil iz Astane in pričakovanja zanj so bila velika. Resda mu je uspelo zagotoviti edino etapno zmago na tritedenskih dirkah za ekipo, vendar so jo povsem zasenčili dogodki dva dni pozneje. Lopez se je na tisti famozni 20. etapi Vuelte znašel v napačni skupini, njegov moštveni kolega Enric Mas, ki je bil takrat v skupnem seštevku 2. (Lopez je bil 3.) pa v pravi. Lopez je nekaj časa poizkušal uloviti skupino, ki je pobegnila, vendar je bil to brezupen lov. Ostali ekipe v njegovi skupini so imele vsaj enega kapetana v odspredju in mu niso niti malo pomagale. Zato mu je ekipa čez nekaj časa ukazala naj neha loviti. To je Lopeza tako razburilo, da je sestopil s kolesa in odstopil iz dirke.
Detajli o tem kaj se je dogajalo med njim in ekipo v času od pobega skupine z Masom in njegovega odstopa niso jasni. Zaradi tega je težko reči kdo je kriv ali Lopez ali Movistar, edino kar je gotovo je, da se je Lopez odločil zavreči uvrstitev med TOP 10 v skupnem seštevku. To ekipi seveda ni bilo všeč, kakor Lopezu ni bilo všeč, da so mu ukazali naj neha loviti. Obe strani sta se odločili za prekinitev pogodbe in Lopez se po enem letu vrača v Astano.
Drugi najbolj pričakovani novinec Ivan Garcia Cortina ni imel tako dobre sezone kot je ekipa upala. Pripeljali so ga zato, da bi izboljšal njihove rezultate na klasikah, ki pa so ostali bolj ali manj enaki.
Starosta ekipe Alejandro Valverde je na trenutke pokazal svojih 41 let, na trenutke pa deloval vsaj 10 let mlajši. Sezone ni začel najbolje, vendar je že na obeh španskih enotedenskih dirkah po Kataloniji in Baskiji pokazal boljšo formo. Obe je končal v prvi deseterici, nakar je vse tri ardenske klasike končal med prvimi petimi. Na dirkah po Dofineji in po Franciji mu je šlo slabše, nakar je pokazal zelo dobro formo na Vuelti. Nažalost je zaradi padca moral odstopiti v 7. etapi, vendar se je kljub poškodbi vrnil dovolj močen za 5. mesto na Lombardiji.
Tako kot lani je tudi letos Enric Mas pokazal, da je najmočnejše oržje Movistarja na tritedenskih dirkah. Tour je končal na solidnem 6. mestu, medtem ko je Vuleto prepričljivo zaključil na drugem. Ob koncu prvega tedna je celo kazalo, da bi lahko resno ogrozil Primoža Rogliča na prvem mestu, vendar se to ni zgodilo. Bil pa je tudi veliko bolj konstanten od ostalih kandidatov za stopničke, zato si je že pred zadnjimi etapami ustvaril lepo prednost pred njimi.
Na splošno je bila Movistarjeva sezona zelo povprečna, vendar sta predvsem Mas in Valverde poskrbela za nekaj zelo dobrih rezultatov.
Ocena: 6/10
