Prvi uspehi na kolesu:
Lucien Petit-Breton je bil rojen v Franciji, vendar se je z družino preselil v Buenos Aires, ko je imel šest let. V Argentini se je njegova kariera tudi začela. Svoje prvo kolo je zadel na loteriji pri šestnajstih letih. Prvi vidnejši rezultat je dosegel pri dvajsetih letih, ko je zmagal na državnem prvenstvu Argentine v dvoranskem kolesarstvu. Istega leta je bil tudi vpoklican v francosko vojsko, zaradi česar se je preselil nazaj v Francijo.
V Franciji je v Parizu leta 1905 podrl svetovni rekord v vožnji na eno uro in sicer je znamko dvignil na 41.110 km. Istega leta se je lotil tudi cestnega kolesarstva, ter svojo prvo Dirko po Franciji končal na visokem petem mestu. Naslednje leto je dirko končal tik pod odrom za zmagovalce. Dobil pa je tudi prestižno enodnevno dirko Paris-Tours.
Dve leti popolne dominacije:
Sezona 1907 je bila najboljša v Petit-Bretonovi karieri. Francoz jo je začel s tem, da je postal zmagovalec prve izvedbe dirke Milano-San Remo, ki velja za enega izmed petih kolesarskih monumentov (pet največjih enodnevnih dirk na koledarju). To pa je bila zgolj napoved tega, kar je sledilo nekaj mesecev kasneje na Dirki po Franciji.
Na peti etapi, od Lyona do Grenobla je na vzponu na Col de la Porte izgubil stik z ostalimi favoriti ter etapo končal 28 minut za zmagovalcem Emilom Georgetom, ki je osvojil že svojo tretjo etapo na dirki. Vendar je zaradi tega, ker se je končni zmagovalec določal po točkah (manj točk je pomenilo boljšo uvrstitev) in ne po skupnem času, Petit-Breton še vedno bil drugi na dirki.
Skupno zmago mu je podelil kar Georget sam, saj je na deseti etapi zamenjal kolo na nedovoljen način, zaradi česar ga je vodstvo dirke kaznovalo z pribitkom 44 točk. To je pomenilo, da je Petit-Breton dve etapi pred koncem prevzel vodstvo in ga uspel zadržati do konca dirke. Na dirki je osvojil dve etapi, na še osmih pa je končal na drugem ali tretjem mestu, kar je pomenilo, da je na koncu zbral 47 točk. Na drugem mestu je končal Gustave Garrigou z desetimi točkami zaostanka, tretje mesto pa je zasedel Georget, ki je zaostal za 27 točk.
Naslednje leto je Petit-Breton svoj uspeh ponovil in s tem postal prvi kolesar v zgodovini, ki je zmagal Dirko po Franciji dvakrat ter tudi prvi, ki jo je zmagal dvakrat zapored. Petit-Bretonova ekipa Peugeot je dominirala, saj je zasedla prva štiri mesta. Petit-Breton pa je tudi sam popolnoma dominiral, saj je samo eno etapo končal izven najboljše četverice. Skozi dirko si je nabral zgolj 36 točk, s čimer je ekipna tovariša Francoisa Faberja in Georgesa Passerieuja premagal za 32 oziroma 39 točk. To je bilo zadnjič, da je Petit-Breton končal Dirko po Franciji, kljub temu, da je na njej nastopil še petkrat.
Petit-Breton in Dirka po Italiji:
V letih 1909, 1910 ,1911 in 1914 je Petit-Breton nastopil tudi na Dirki po Italiji. Če bi jo uspel osvojiti, bi postal prvi kolesar, ki je v svoji karieri osvojil tako Tour kot Giro. Petit-Breton je po dveh zaporednih zmagah na Dirki po Franciji leta 1909 v Italijo prišel kot glavni favorit za zmago. Na premierni Dirki po Italiji pa so se njegove sanje o zmagi razblinile še pred koncem prve etape. Na sredini etape je namreč ob spustu z Gardskega jezera padel, ter si izpahnil ramo in končal dirko. Petit-Breton je bil seveda izjemno razočaran. Prisotnost takšnega šampiona kot je bil Petit-Breton na štartni listi prvega Gira pa je bila zelo koristna za dirko, čeprav je Petit-Breton odstopil po prvi etapi.
Petit-Breton se je vrnil naslednje leto odločen, da popravi vtis ter se bori za skupno zmago. V prvih dveh etapah je deloval v odlični formi. Pred tretjo etapo je bil na tretjem mestu v skupni razvrstitvi. Nato pa je nesreča še enkrat udarila in po padcu v tretji etapi je Petit-Breton bil prisiljen v še en odstop.
Leta 1911 je prikazal svojo najboljšo predstavo na Giru. V izjemnem slogu je dobil 5. gorsko etapo od Mondovija do Torina. V naslednjih etapah je nadaljeval z odličnimi predstavami. Po deveti etapi, ki jo je končal na drugem mestu, je postal prvi tuji kolesar, ki je vodil v skupni razvrstitvi Gira. V naslednji etapi je sicer izgubil vodstvo, vendar je pred predzadnjo etapo še vedno imel možnosti za zmago. Vendar je spet padel in bil prisiljen v odstop.
Njegov zadnji nastop se je zgodil na famozni Dirki po Italiji 1914, ki se je v zgodovino zapisala kot najtežja kolesarska dirka v zgodovini. Tisto leto je Evropo zajela zelo pozna zima in večina Gira je minila v zimskih razmerah. Kolesarje je na začetku dirke pričakalo neurje in močan dež, ki se je na višji nadmorski višini spremenil v točo in sneg. Kot da orkanski veter in ledeni dež nista bila dovolj so jih ob prihodu v Arono na cesti pričakali še žeblji, ki so jih domačini zmetali na cesto. Večini kolesarjev so se zračnice predrle več kot enkrat in eden izmed teh je bil tudi Petit-Breton.
Njegov odstop je bil resnično spektakularen. Ob vznožju vzpona na Sestriere se mu je še tretjič predrla zračnica. Lotil se je zamenjave, ko je zagledal avto svoje ekipe Atala. Slekel si je premočeno in blatno majico ter jo želel zamenjati za čisto in suho. Ekipi Atala pa je že zmanjkalo rezervnih dresov. To je bilo preveč za ubogega Petit-Bretona, ki je ponorel. Kar brez majice se je usedel na kolo ter začel besno goniti v klanec. Nekaj časa je gonil in pihal od besa, nato pa se je zgrudil na tla v histerični, jokajoči kup nesreče. Vstal je ter svoje kolo večkrat zabrisal v ekipni avto. S tem se je poslovil od Dirke po Italiji. Po njej je nastopil še na svojem zadnjem Touru, ki ga tudi ni končal. To pa je bila tudi njegova zadnja dirka v življenju.
Smrt:
Petit-Breton se je v 1. svetovni vojni pridružil francoski vojski kot voznik in preživel do leta 1917. 20. decembra mu je v bližini Troyesa na pot zapeljal pijani voznik kočije. Petit-Breton je v nesreči izgubil življenje in tako postal eden izmed številnih kolesarjev, katerih kariero je končala prva svetovna vojna. Petit-Breton je pred začetkom vojne odprl kolesarsko trgovino v Nantesu. V njej so kakovostna kolesa z njegovim imenom izdelovali do šestdesetih let 20. stoletja.
