Ag2r Citroen:
Ag2r je pred sezono močno okrepil svojo ekipo za klasike. V ekipo sta prišla nekdanji zmagovalec Paris-Roubaixa Greg Van Avermaet ter zmagovalec Liege-Baston-Liege 2018 Bob Jungles. Oba sta prišla z visokimi pričakovanji, ki pa jih nista uspela izpolniti. Van Avermaet je sicer uspel končati Dirko po Flandriji na tretjem mestu, vendar je bil to njegov edini vrhunski rezultat v sezoni. Jungels se je odrezal še slabše v celotni sezoni je bila njegova najboljša uvrstitev 18. mesto.
Če sta obe veliki okrepitvi razočarali, pa je navdušil eden izmed drugih novincev v ekipi. Ben O’Connor si je pogodbo z Ag2r prislužil z nekaj odličnim predstavami na lanski Dirki po Italiji, vendar pa pričakovanja ekipe zanj vseeno niso bila visoka. Nase je sprva opozoril z dobrima predstavama na Dirki po Romandiji ter Dirki po Dofineji. Na obeh se je uvrstil med najboljšo deseterico v skupnem seštevku. Vrhunec njegove sezone je prišel na Dirki po Franciji. V deževni 9. etapi, ki se je končala v Tignesu je uspel priti v beg ter na koncu premagal vse ostale ubežnike za več kot pet minut. Ta rezultat ga je popeljal na drugo mesto v skupnem seštevku. Le tega sicer ni uspel zadržati, vendar je dirko končal na še vedno izvrstnem 4. mestu.
Ekipa Ag2r je prišla do zmag tudi na ostalih dveh tritedenskih dirkah. Na dirki po Italiji je Andrea Vendrame zmagal iz bega, medtem ko je na Dirki po Španiji Clement Champoussin dobil 20. etapo. Izgledalo je že, da nima nobenih možnosti, saj je bil v begu cel dan in so ga na zadnjem klancu ujeli kolesarji, ki so se borili za skupno zmago na dirki. Vendar so Primož Roglič in ostali preveč taktizirali, kar je omogočilu Champoussinu, da jih je ujel ter napadel. Noben mu ni hotel slediti in na koncu je slavil veličastno etapno zmago.
Na dirkah World Tour je Ag2r osvojil še eno zmago in sicer je Benoit Cosnefroy v šprintu trojice ugnal svetovnega prvaka Juliana Alaphilippa na Bretanski Klasiki. Skupno so na dirkah profesionalnega ranga osvojil 11 zmag, kar je napredek v primerjavi z lansko sezono, ko so osvojili zgolj štiri od teh zgolj eno na World Tour dirkah. Po eni stran je torej ekipa razočarala (na klasikah), po drugi pa presegla pričakovanja (na tritedenskih dirkah) v primerjavi z napovedmi pred sezono.
Ocena: 7.5/10
Astana:
Skorajda vsi kolesarji, ki jih je Astana podpisala pred sezono 2021 so bili mlajši od 24ih let. Od nobenega niso pričakovali takojšnjih rezultatov, saj so bili podpisana predvsem z mislijo na prihodnosti. Izmed novincev je največ prikazal Italijan Matteo Sobrero, ki se je izkazal kot izvrsten kronometrist. Na Dirki po Italiji je na zadnjem kronometru osvojil odlično 4. mesto. Mesec dni kasneje pa je zmagal v kronometru na Italijanskem državnem prvenstvu, kjer je premagal svetovnega prvaka v kronometu Filippa Ganno s katerim je nato na evropskem in svetovnem prvenstvu osvojil kolajno v kronometru mešanih ekip.
Astana je sicer osvojila 12 zmag v sezoni, kar je bilo zgolj štiri manj kot v prejšnji, vendar pa jih je letos kar sedem prišlo na državnih prvenstvih, medtem ko lani zgolj ena. Število World Tour zmag se je sicer zmanjšalo zgolj za eno (z štirih na tri), vendar so lani štiri zmage vključevale tri etape na tritedenskih dirkah ter zmago Jakoba Fuglsanga na Dirki po Lombardiji. Letošnji dve etapi na Dirki po Baskiji ter etapa na Dirki po Dofineji se po prestižu ne morejo kosati z lanskimi zmagami.
Za ekipo, ki je znana po tem, da na tritedenske dirke pošilja predvsem kolesarje, ki se lahko borijo za etapne zmage je torej sezona brez ene same etape na tritedenski dirki zagotovo razočaranje. Še bolj kot ekipa v celoti je razočaral njen prvi zvezdnik Jakob Fuglsang. Potem ko je v prejšnjih dveh sezonah pokazal odlično formo ter obakrat osvojil po en monument (2019 Liege, 2020 Lombardia) je letos omembe vredno zgolj njegovo tretje mesto v skupnem seštevku dirke po Švici.
Ostali dve glavni orožji ekipe sta se bolje odrezali. Alexey Lutsenko je z skupno drugim mestom na Dirki po Dofineji nakazal, da bi lahko dosegel dober rezultat na Dirki po Franciji. S sedmim mestom v skupnem seštevku ga tudi je. Rus Aleksandr Vlasov pa je poskrbel za najboljšo skupno uvrstitev na tritedenskih dirkah z četrtim mestom na Dirki po Italiji.
Zaradi Lutsenka in Vlasova sezona torej ni bila čista polomija, vendar se od ekipe kot je Astana pričakuje več.
Ocena: 4/10
Bahrain-Victorious:
Bahrain-Victorious je zagotovo ena izmed ekipe sezone. Pred sezono sta v ekipo prišla Jack Haig in Gino Mader. Haig se je po letih vloge pomočnika veselil možnost, da bo lahko vozil zase v svoji novi ekipi. Mader pa je na lanski Dirki po Španiji prikazal nekaj dobrih voženj, kar mu je zagotovilo pogodbo pri Bahrainu. Oba kolesarja sta močno presegla pričakovanja ne samo javnosti pač pa tudi ekipe.
Haig je sicer začel sezono nekoliko slabše od pričakovanj, vendar je na dirki po Dofineji nakazal dobro formo za Tour. Na žalost je tam ni mogel pokazati prav dosti, saj je v 3. etapi odstopil zaradi padca. Vrnil se je na Dirki po Španiji, kjer je izgledalo, da vozi kot pomočnik Mikela Lande (ki je v letošnji sezoni zelo razočaral). Vendar je Landa bil v slabi formi, zato je Haig lahko šel v pobeg na sedmi etapi, kjer je pridobil približno dve minuti proti kolesarjem, ki so se borili za skupno zmago. S tem se je v ta boj vrnil tudi sam in se skozi dirko vse bolj približeval odru za zmagovalce.
Osvojil ga je s pomočjo odlične ekipne taktike. Na 20. etapi je napadel in se uspel skupaj z Ginom, Rogličem, Adamom Yatesom in Enricom Masom nekoliko odlepiti od ostalih kolesarjev, ki so bili skupno v prvi deseterici. Mader se je nato postavil na čelo skupine in začel narekovati tempo dokler niso iz ubežne skupine, ki je bila nekaj minut spredaj poklicali Marka Paduna, ki je nato prevzel narekovanje tempa. Uspeli so narediti zadostno razliko do ostalih, da je Haig prišel na tretje mesto pred zaključnim kronometrom. Na njem je svojo pozicijo uspel ubraniti. Z napadom na 20. etapi je veliko pridobil tudi Mader, ki se je z osmega povzpel na peto mesto v skupnem seštevku ter osvojil tudi majico za najboljšega mladega kolesarja.
Mader je nase prvič opozoril, ko mu je skoraj že dobljeno etapo na dirki Paris-Nica v zadnjih petdesetih metrih vzel Primož Roglič. Mader pa ni rabil dolgo čakati na svojo prvo zmago in kakšna zmaga je to bila! On in njegov ekipni tovariš Matej Mohorič sta se v šesti etapi Dirke po Italiji znašla v pobegu manjše skupine. Mohorič je več kot sto kilometrov sam narekoval tempo in pri tem zadrževal glavnino na treh minutah. Gino je upravičil njegovo zaupanje in zmagal etapo za 12 sekund pred Eganom Bernalom, ki je napadel iz skupine kandidatov za skupno zmago.
Glavna zvezda Bahraina na Dirki po Italiji pa je bil domačin Damiano Caruso, ki je vse presenetil s tem, da je dirko končal na skupno drugem mestu, zgolj za Bernalom. Ob tem je Caruso dosegel prvo etapno zmago na tritedenski dirki. Še veličastnejša pa je bila njegova etapna zmaga na Vuelti. Tam je v 9. etapi zmagal po 70 kilometrskem solo pobegu.
Bahrain pa je blestel tudi na Dirki po Franciji. Dylan Teuns je dobil 8. etapo do Le Grand Bornarda na kateri je Tadej Pogačar ostale konkurente za skupno zmago premagal za tri minute. Še dve etapni zmagi je dodal Matej Mohorič. Prva je prišla v sedmi etapi druga pa v 19., obe je dosegel iz bega in v obeh primerih se je ostalim konkurentom za etapno zmago odpeljal več kot 20 kilometrov do cilja.
To pa še zdaleč niso bili vsi uspehi ekipe. Sonny Colbrelli je z etapno zmago na Dirki po Romandiji nakazal, da bo imel odlično sezono dobil je še eno etapo na Dirki po Dofineji, kjer ga je zasenčil moštveni kolega Mark Padun. Padun je v 7. etapi napadel iz skupine, ki je vključevala vse najboljše hribolazce in se jih otrese kot za šalo, nato je šel naslednji dan v beg in še lažje opravil z ostalimi ubežniki, ki se jim je odpeljal že na začetku zadnjega vzpona.
Tudi ob koncu sezone so bili kolesarji Bahrain-Victoriusa v odlični formi. Na Dirki po Beneluksu sta dominirala Colbrelli in Mohorič. Vsak je zmagal po eno etapo, v skupnem seštevku pa sta končala na 1. (Colbrelli) in 2. (Mohorič). Colbrelli je nato sezono kronal z zmago na eni izmed najboljših izvedb Paris-Roubaixa v zgodovini, kjer je bil na mokrih in blatnih kockah severne Francije najmočnejši.
V tej sezoni je ekipa Bahrain-Victorious zmagala na 30 dirkah, od tega je 16 zmag dosegla na dirkah World Toura, To je bil velik napredek v primerjavi z lansko sezono. Lani so zmagali zgolj desetkrat od tega zgolj dvakrat na World Tour dirkah in dobili samo eno etapo na tritedenski dirki (Jan Tratnik na Giru).
Ocena: 10/10
BikeExchange:
Velika pridobitev za ekipo BikeExchange pred sezono 2021 je bil Avstralec Michael Matthews. Ekipa sezono prej ni dosegala rezultatov, ki si jih je želela, zato so upali, da bodo s prihodom Matthewsa dvignil krivuljo rezultatov navzgor. Zgodilo se je ravno nasprotno, rezultati so se poslabšali. Matthews ni uspel v sezoni zmagati niti na eni dirki. Včasih se je celo zgodilo, da je njegov leadout-man bil v sprintu hitrejši od Matthewsa.
V prejšnji sezoni sta brata Yates poskrbela za 4 od 5 zmag na World Tour dirkah. Adam je prestopil k ekipi Ineos, tako da je njegov brat dvojček Simon sedaj bil še pod večjim pritiskom, da doseže dobre rezultate. V prvi polovici sezone mu je šlo dokaj dobro, dobil je dirko po Alpah ter še dve drugi enotedenski dirki končal med deseterico. Vrhunec sezone je bila zanj Dirka po Italiji, kjer je osvojil skupno tretje mesto, prinesel pa je tudi edino etapno zmago za BikeExchange na tritedenskih dirkah v sezoni 2021. Poleg njega je dirko na ravni World Toura dobil zgolj še Esteban Chaves, ki je osvojil etapo na Dirki po Kataloniji, kjer je prikazal dobro formo. Tudi ostale enotedenske dirke pred Dirko po Franciji je odpeljal solidno, na Touru pa ni pokazal dovolj konstantnosti, da bi se boril za najboljšo deseterico v skupnem seštevku.
BikeExchange je v letošnji sezoni zagotovo razočarala, Yatesov Giro je bil edina svetla točka za ekipo, vendar to ni niti približno dovolj za dobro oceno.
Ocena: 3/10
Bora:
Veliki okrepitvi za Boro sta bila Wilco Kelderman in Nils Politt, ki sta to s svojimi rezultati tudi potrdila. Bora je ena izmed ekip, ki jih je težje oceniti. Po eni strani so zmagali 30 dirk, kar je 9 več kot lani, po drugi pa so lani osvojili 10 zmag na World Tour dirkah letos pa osem.
Glavni orožji ekipe na tritedenskih dirkah sta bila prav Kelderman in Emmanuel Buchmann. Buchmann je vozil odlično na Dirki po Italiji in izgledalo je, da se bo celo boril za zmagovalni oder, vendar je moral zaradi padca predčasno odstopiti. Kelderman pa je s konstanto vožnjo prišel do 5. mesta na Dirki po Franciji, kar je vsekakor zelo dober dosežek. Na Vuelti se je Felix Grosschartner, še drugo leto zapored uvrstil med najboljšo deseterico. Tokrat je dirko končal na skupno desetem mestu.
Kolesarji Bore so se dobro odrezali tudi na enotedenskih dirkah. Kelderman se je na vseh, ki jih je končal uvrstil med najboljšo deseterico, medtem ko je Maximillian Schachmann po smoli Primoža Rogliča uspel ubraniti zmago na Dirki Paris-Nica.
Na Giru je za edino etapno zmago ekipe poskrbel Peter Sagan, ki je osvojil tudi majico najboljšega po točkah. Kljub temu je imel Sagan za svoje standarde podpovprečno sezono, še posebej na klasikah, kjer se je zgolj enkrat uvrstil v najboljšo deseterico. Drugi del sezone mu je nekoliko pokvarila poškodba, ki jo je utrpel v 3. etapi Dirke po Franciji, sicer je nadaljeval z dirko, vendar je po enem tednu ugotovil, da nima smisla. Na Touru sta etapni zmagi dosegla Avstrijec Patrick Konrad ter Nemec Nils Politt. Oba z napadom iz skupine ubežnikov.
Največje razočaranje letošnje sezone pri Bori je bil zagotovo njihov glavni sprinter Pascal Ackermann. Ackermann je v vsaki izmed zadnjih treh sezon osvojil najmanj pet etap na dirkah World Toura, letos ni zmagal niti ene.
Kot sem rekel letošnjo sezono Bore je težko oceniti, saj sta bila njena glavna zvezdnika (Sagan in Ackermann) podpovprečna, vendar so se ostali kolesarji v večini primerov odrezali bolje od pričakovanj.
Ocena: 7/10
