Alfredo Binda velja za tretjega najboljšega italijanskega kolesarja vseh časov. To mesto si je zagotovil predvsem zaradi svoje dominacije na Giru med leti 1925 in 1933. Binda je svoje zmage dosegal na inteligenten in preračunljiv način. To mu je sicer pomagalo do 41 etapnih zmag in pet zmag v skupni razvrstitvi, vendar ga ni priljubilo ljudem. Italijanski navijači so se do njega ogreli šele proti koncu kariere, po njegovi tretji zmagi na svetovnem prvenstvu leta 1932.
Zaradi njegove dominacije na Giru se ga je prijel vzdevek »diktator«. Ima pa tudi prijetnejši vzdevek »la Gioconda« oziroma Mona Liza. Razlog za ta vzdevek je nasmeh, ki ga nosi na skoraj vsaki sliki. Najbolj znan in uporabljen vzdevek pa je zagotovo »trobentač iz Cittiglia«. Cittiglio je Bindin rojstni kraj, medtem ko se je v otroštvu naučil igrati trobento. Celotna njegova družina je namreč imela močno glasbeno žilico.
Prvi znaki dominacije (1925-1926)
Njegova zgodba na Dirki po Italiji se začne leta 1925. Pred dirko so vsi pričakovali dvoboj med Giovannijem Brunerom in Constanejem Girardengom. Eden ali drugi bi z zmago postal prvi kolesar, ki bi dobil tri Dirke po Italiji. Presenetil pa ju je mladi Alfredo Binda, ki se je tistega leta vrnil iz Nice, kjer je že pokazal svoj razkošni talent, ki pa ga italijanska javnost še ni poznala.
Po štirih etapah sta bila Girardengo in Binda povsem izenačena. V peti etapi pa se je Girardengu izpraznila zračnica. Ta trenutek je izkoristil Gaetano Belloni, ki je napadel Binda pa mu je sledil. Do konca etape si je priboril pet minut in 32 sekund prednosti pred Girardengom. Preostanek dirke je minil v Girardengovih naporih, da bi ga ponovno dohitel. Binda je brez težav odbil vse napade ter pokazal, da je nezlomljiv.
Dvoboj Binde in Girardenga se je pričakoval tudi leta 1926, vendar se dirka ni odvila po pričakovanjih. Binda je na prvi etapi med Milanom in Torinom padel na enem izmed spustov. Bil je rahlo poškodovan, vendar so ga pri njegovi ekipi Legnano prepričali naj dirko nadaljuje v vlogi luksuznega pomočnika Bruneru. To pa ni pomenil, da ni dobil prostih rok. Potem ko je zaostajal že skorajda pol ure za Brunerom in Girardengom je začel loviti etapne zmage. Tako je dobil, kar šest od zadnjih desetih etap. Večino izmed njih je dobil po Girardengovem odstopu v sedmi etapi.
Totalna dominacija (1927-1929)
Leta 1927 se je začela Bindina totalna dominacija. V naslednjih treh leti (1927,1928 ,1929) je od 41 etap zmagal na kar 27-ih. Leta 1927 je dobil 12 od 15-ih etap, naslednje leto se je nekoliko umiril in jih dobil zgolj 6. Leta 1929 pa je dobil osem zaporednih etap (od 2. do 9.). V tem obdobju pa ni dominiral zgolj na Giru pač pa tudi povsod drugod. Dobil je tri zaporedne dirke po Lombardiji, krstno svetovno prvenstvo leta 1927 ter leta 1929 dirko Milano-San Remo.
S svojo dominacijo pa se Binda ni priljubil prav nikomur. Vsi so bili siti njegovih zmag, Gazzetti dello Sport (časopis, ki organizira Dirko po Italiji) je zaradi tega prodaja močno upadla. Bindo so ob njegovi zmagi leta 1929 na odru v Milanu pričakali žvižgi. Gazzetta je morala nekaj storiti, če je želela povrniti zanimanje za dirko.
Leto premora (1930)
Ko so predstavniki Gazzette prvič stopili v stik z vodilnimi pri Legnanu in je Binda izvedel za prošnjo, da bi dirko po Italiji leta 1930 izpustil je temu odločno nasprotoval. Pred naslednjim sestankom pa se mu je posvetil, da lahko iz tega veliko izvleče. V Milan je tako prišel oborožen z dejstvi. Pričakoval je najmanj 6 etapnih zmag ter četrto zaporedno v skupni razvrstitvi. Skupaj z nagradami, ki bi se jim moral odpovedati, bi njegov umik stal najmanj 22.000 lir (13.500 evrov). Časopisni veljaki so bili osupli, vendar niso mogli oporekati njegovi logiki in so sprejeli njegove zahteve.
Binda je šel še korak dlje saj je tudi s Henrijem Desgrangejem (vodja dirke po Franciji) dogovoril za plačilo (enaka vsota kot jo je dobil od organizatorjev Gira). Desgrange je do svoje smrti trdil, da ni nikoli nikomur plačal za udeležbo, vendar je Binda tik pred svojo smrtjo leta 1986 razkril, da temu ni bilo tako.
Neuspešna vrnitev (1931-1932)
Leta 1931 se je Binda vrnil na Giro kjer je uprizoril fantastičen dvoboj z Learcom Guerro. Guerra je osvojil prvi dve etapi, nato pa je Binda pokazal svojo moč in osvojil dve izmed naslednjih treh etap. S tem je prevzel vodstvo, vendar pa Giro še zdaleč ni bil dobljen. Ob koncu šeste etape na hipodromu Villa Glori sta se Binda in Guerra razvrščala za neposreden dvoboj. V tistem trenutku je Binda padel, se hitro pobral ter izgubil zgolj 90 sekund. Vendar se je izkazalo, da si je hudo poškodoval hrbet, zaradi česar je sredi sedme etap moral odstopiti. Guerra je dve etapi kasneje po trku z navijačem bil prisiljen v odstop. Smolo dveh glavnih favoritov je izkoristil Francesco Camusso in dobil Dirko po Italiji leta 1931.
Leta 1932 ni bilo z Bindino formo na videz nič narobe, saj je še tretjič osvojil svetovno prvenstvo. Zato je bila toliko bolj čudna njegova vožnja na Giru. Izgledalo je kot, da se mu ne ljubi dirkati. Mogoče je še vedno gojil zamero do organizatorjev Gira? S svojo ležernostjo je pomagal ekipnemu tovarišu Antoniju Pesentiju do skupne zmage. V sedmi etapi so namreč vsi čakali Bindin napad. Pesenti se je odpeljal glavnini in zmagal z 4 minutami prednosti. Binda mu je nato pomagal ohraniti to prednosti do Milana.
Labodji spev (1933)
Naslednje leto se je na štartu dirke po Italiji pojavil drugačen Binda. Odločen da prvič po štirih letih osvoji Giro. Glavni tekmec je bil ponovno Guerra, ki je imel še dodatno prednost saj je tisto leto Giro prvič vključeval vožnjo na čas. Na 60 kilometrov dolgi trasi je Guerra pričakoval, da bo z lepo razliko premagal Bindo. Po petih etapah ju je ločevalo zgolj 15 sekund. Tokrat je v 6. etapi med sprintom na Villi Glori (kjer je Binda dve leti prej padel) padel Guerra. Trdil je, da mu je Binda med sprintom nastavil komolec, vendar so sodniki sklenili, da temu ni bilo tako. Guerra je zaradi poškodbe moral zapustiti Giro, ki je obetal, da bo eden izmed njaboljših v zgodovini. Z Guerrovim odstopom se je Binda sprehodil do svoje pete in zadnje zmage v skupni razvrstitvi.
Alfredo Binda je bil zagotovo najboljši kolesar svoje generacije in ob svoji upokojitvi tudi najboljši v zgodovini. Še danes si deli rekorda za največ naslovov svetovnega prvaka (zbral je tri) ter za največ zmag v skupni razvrstitvi Gira (osvojil jih pet). Njegov rekord 41 etapnih zmag je šele leta 2003 presegel italijanski sprinter Mario Cippolini. Binda je tudi po koncu kariere ostal v kolesarstvu, kjer je kot trener italijanske reprezentance pomagal do naslovov svetovnega prvaka tako Ginu Bartaliju kot Faustu Coppiju, šampionoma, ki poleg njega sestavljata sveto trojico italijanskega kolesarstva.
