Team Jumbo Visma:
Jumbo-Visma je imela skoraj perfektno sezono, edino kar ji je manjkalo je bila zmaga na Dirki po Franciji.
Primož Roglič je že nekaj let najboljši kolesar ekipe in tudi letos je bilo tako. Sezono je začel z dominacijo na dirki Paris-Nica, kjer je osvojil tri etape in bil na poti do skupne zmage. Vendar je v zadnji etapi padel v nepravem trenutku in jo kljub herojskemu boju izgubil. Nato si je zmago dirki po Baskiji zagotovil z 60 kilometrskim pobegom v zadnji etapi. Zadnje dejanje njegove prve polovice sezone so bile ardenske klasike. Na Amstel Gold Race je delal za ekipnega tovaripa Wout Van Aerta, kateri je dirko na koncu tudi dobil. Nato je vozil Valonsko Puščico in Liege-Bastogne-Liege kot kapetan. Na Valonski Puščici bi skorajda uspel premagati Juliana Alaphilippa, vendar je ciljna črta prišla kakih 50 metrov prepozno. Na Liegeu kjer je branil lansko zmago je zgrešil ključni napad v zaključku dirke in se ni uspel boriti za zmago.
Nato se je za dva meseca umaknil z dirke in se posvetil pripravam na Dirko po Franciji. Tam je v prvih dveh etapah pokazal odlično formo, nato pa je v 3. etapi močno padel. Vztrajal je še nekaj etap, na kronometru v 5. etapi je celo osvojil odlično 7. mesto glede nato, da je bil ves v povojih. Vendar so bile bolečine prehude in pred koncem prvega tedna se je odločil za odstop. Na Dirko po Španiji se je vrnil še tretje leto zapored in jo še tretjič zapored zmagal. Bil je daleč najboljši kolesar na dirki, kar potrjujejo kar 4. etapne zmage.
Najbolj impresivna je zagotovo zmaga v 17. etapi do Lagos de Covadonga. Kljub temu, da je bil v majici vodilnega ter ga Egan Bernal ni preveč ogrožal v skupnem seštevku se je odločil slediti njegovemu napadu 60 kilometrov od cilja. Skupaj sta sodelovala ter večala prednost proti ostalim kapetanom. Ko sta začela vzpon na Covadongo se je Roglič postavil na čelo in začel sam narekovati tempo. Bernal mu je lahko sledil do sedmih kilometrov pred ciljem, ko je Rogličev tempo postal pretežak zanj in je odpadel. Roglič je etapo dobil z minuto in pol prednosti pred najbližjim zasledovalcem. Odlično se je Roglič znašel tudi na italijanskih jesenskih klasikah, kjer je osvojil dirki po Emiliji ter Milano-Torino, nato pa je imel na Lombardiji slab dan. Kljub temu je osvojil odlično 4. mesto za zaključek sezone.
V zadnjih letih drugi najboljši kolesar ekipe Wout Van Aert je imel za sabo še eno odlično sezono. Skupaj z Rogličem sta bila odgovorna za kar 25 od 43 zmag, ki jih je ekipa osvojil v sezoni 2021. Van Aert ni imel optimalne priprave na sezono zaradi poškodbe, kar se je poznalo na dirkah Strade Bianche in Milano-San Remo. Na obeh je sicer osvojil odlični uvrstitvi (4. in 3. mesto), vendar je Van Aert zadovoljen samo z zmagami. Med tema dirkama pa se je zelo izkazal na dirki od Tirenskega do Jadranskega morja, kjer je osvojil dve etapi ter v skupnem seštevku zaostal zgolj za Tadejem Pogačarjem.
Od flandrijskih klasik je osvojil Gent-Welvegem ter dirko po Flandriji končal na 6. mestu. Zadnja dirka pred premorom zaradi operacije je bila Amstel Gold Race, ki jo je osvojil v enem izmed najtesnejših finišev v kolesarski zgodovini. Še 15 minut po dirki ni bilo jasno ali je zmagal on ali Tom Pidcock.
Po operaciji se je vrnil v odlični formi in osvojil naslov belgijskega prvaka teden dni pred Dirko po Franciji. Na Touru mu je uspel v moderni dobi praktično nemogoč trojček. Dobil je namreč gorsko etapo, ki je vsebovala dva vzpona na legendarni Mont Ventoux. Predzadnji dan dirke je zmagal na kronometru, nato pa je zadnji dan premagal še vse klasične sprinterje na Elizejskih Poljanah.
V drugem delu sezone je vse podredil svetovnemu prvenstvu in Paris-Roubaixu. Na obeh dirkah je razočaral, še posebej na svetovnem prvenstvu. Na Paris-Roubaixu je namreč imel nekaj nesreč saj se je ravno v trenutku Van Der Poelovega napada tik pred njim zgodil padec kateremu se je komaj izognil. Po 20 kilometrih lova je sicer ujel skupino z Van Der Poelom, vendar je porabil preveč energije in ni zmogel slediti drugem napadu. Dirko je končal na še vedno dobrem 7. mestu.
Največje presenečenje letošnje sezone je zagotovo bil Jonas Vingegaard. Danec je odlično formo pokazal že z etapno zmago na Dirki po UAE. Nato je na Dirki po Baskiji osvojil 2. mesto v skupnem seštevku za ekipnim kolegom Rogličem. Največje presenečenje pa je še sledilo.
Na Dirki po Franciji je on prevzel vlogo kapetana kot najbolje uvrščeni kolesar v skupnem seštevku. V tistem trenutku je bil skupno peti. Na tretje mesto je prišel na 11. etapi, kjer mu je v zadnjih kilometrih drugega vzpona na Mont Venotux uspelo nekaj, kar ni uspelo nikomur drugemu na letošnji Dirki po Franciji. Premagal je Tadeja Pogačarja na klancu, Pogačar je s pomočjo ostalih kolesarjev sicer do cilja izničil 40 sekund zaostanka, vendar je Vingegaard vseeno prikazal neverjetno vožnjo. Do konca dirke je v boju za drugo mesto uspel premagati Richarda Carapaza in tako poskrbel, da je Jumbo kljub Rogličevemu odstopu dosegel odličen rezultat v skupni razvrstitvi.
Ekipa je dosegla še kar nekaj zmag na manjših dirkah, vendar so že rezultati teh treh kolesarjev dovolj, da lahko sezono Jumba označimo za odlično.
Ocena: 10/10
Team Qhubeka NextHash:
Qhubeka se je že v lanski sezoni spopadala s finančnimi težavami in letos se je zgodba ponovila. Zato ni presenetljivo, da je imela ekipa slabo sezono saj večina kolesarjev (starih in novih) ni na nivoju World Toura. Nekaj izjem je in tri izmed njih so poskrbele za vseh pet zmag Qhubeke v letošnji sezoni.
Švicar Mauro Schmid je edini izmed novih kolesarjev, ki so v letošnji sezoni dosegli viden rezultat. Mladenič je namreč dosegel odmevno etapno zmago na Dirki po Italiji in je s tem dokazal, da gre za enega večjih talentov ekipe.
Drugo etapno zmago na Dirki po Italiji je dosegel Belgijec Victor Campenaerts, ki je pred letošnjo sezono doživel preobrazbo. Odločil se je namreč, da se bo bolj posvetil dirkanju na klasikah ter v pobegom na tritedenskih dirkah. Pred tem pa je bil znan izključno kot kronometrist.
Najboljši kolesar ekipe pa je bil Italijan Giacomo Nizzolo, ki je poskrbel za preostale tri zmage v sezoni. Ena od teh je prišla na Dirki po Italiji in bila je še posebej pomembna. Nizzolo je namreč pred tem bil kolesar z največ osvojenimi drugimi mesti (11), ki še ni dobil etape na Dirki po Italiji. Glede na njegove odlične predstave na Giru je bilo tako zelo čudno, da ga ni bilo v ekipi za Tour.
Z izjemo Dirke po Italiji je bila ekipa dokaj neopazna celotno sezono. Na tedenskih dirkah ter klasikah niso dosegli nobenih posebnih rezultatov. Kljub nizkim pričakovanjem je Qhuebeka v letošnji sezoni vseeno razočarala.
Ocena: 3/10
Trek-Segafredo:
Trekovo sezono se najbolje opiše z besedo povprečno. Na nekaterih dirkah so prijetno presenetili na drugih pa razočarali.
Največjo zmago (in eno izmed zgolj dveh na World Tour nivoju) jim je prinesel Jasper Stuyven. Belgijec je zelo nepričakovano osvojil Milano-Sanremo z uspešnim pobegom v zadnjih kilometrih. Tudi v preostanku sezone se je na klasikah dobro znašel in osvojil še nekaj TOP 10 uvrstitev (najboljše je bilo 4. mesto na Dirki po Flandriji).
Mads Pedersen ima za sabo slabšo sezono kot lani, vendar ne nujno po lastni krivdi. Ekipa se je zaradi Covid primerov morala umakniti z klasike Gent Welvegem, ki Pedersenu po profilu zelo ustreza. Nato mu je padec na Dirki po Dofineji pokvaril priprave na Tour, kjer je bil v slabi formi. Največja nesreča pa se mu je zgodila na dirki Paris-Roubaix. Bil je v prvi skupini favoritov skupaj z Colbrellijem in Van Der Poelom, ko se je eden izmed ubežnikov Luke Rowe zaradi počene gume nerodno vrnil na kocke in podrl Pedersena. Pedersen je moral odstopiti in se odpovedati odličnemu rezultatu.
Še en izjemno nesrečen kolesar je bil Giulio Ciccone. Tako na Dirki po Italiji kot na Dirki po Španiji je odstopil v zadnjem tednu. V obeh primerih mu je kazalo, da bo dirko končal v najboljši deseterici.
Vincenzo Nibali je imel za svoje standarde porazno sezono in to kar se je napovedovalo po lanski sezoni se je letos uresničilo. Nibali je preprosto prestar, da bi se lahko boril za zmage na največjih dirkah. Sicer ima še nekaj prebliskov, sploh na dirkah nižjega ranga (letošnja dirka po Siciliji), vendar to ni več Vincenzo Nibali, ki se lahko bori za največje dirke na svetu.
Bauke Mollema je še nekdo, ki je imel letos dokaj slabo sezono, ki pa jo je nekoliko rešil z etapno zmago na Dirki po Franciji.
Podobno je bila s to zmago in Stuyvenovo zmago na Milanu-San Remu rešena Trekova sezona.
Ocena: 4/10
UAE Team Emirates:
Ekipa UAE ima za sabo odlično sezono in skoraj vse zasluge zanjo grejo Tadeju Pogačarju. Od 14 World Tour zmag jih je namreč Pogačar osvojil 11.
Tadej Pogačar ima za sabo eno najboljših sezon v zgodovini kolesarstva. Poleg zmage na Dirki po Franciji je v istem letu osvojil še dva monumenta (Liege in Lombardijo), kar je v zgodovini poleg njega uspelo zgolj Eddyu Merckxu in Faustu Coppiju. Na Dirki po Franciji je poleg skupne zmage osvojil še tri etape in na splošno popolnoma dominiral. Na 8. etapi je vse konkurente za skupno zmago premagal za več kot 3. minute.
Dobil je tudi prestižno enotedensko dirko od Tirenskega do Jadranskega morja. Na njej so on Mathieu Van Der Poel in Wout Van Aert na 5. etapi poskrbeli za najboljšo etapo sezone. Pogačar je bil udeležen tudi v verjetno drugi najboljši etapi na enotedenskih dirkah letos. To je bila 6. etapa na Dirki po Baskiji. Na njej sta z Rogličem uprizorila neverjeten 60 kilometrov dolg boj, oba sta namreč skoraj ves čas preživela na čelu svojih skupin (Pogačar v skupini, ki je lovila Rogliča, Roglič pa v vodilni skupini) in na koncu končala dirko kot prvi (Roglič) in tretji (Pogačar).
Še nekdo iz ekipe UAE je letos uprizoril izjemen pobeg. To je bil Rafal Majka, ki je v 15. etapi Dirke po Španiji uprizoril 87. kilometrov dolg solo beg na poti do etapne zmage. Etapno zmago na Giru pa je ekipi zagotovil Joe Dombrowski.
Majka je bil poleg Marca Hirschija in Mattea Trentina ena izmed velikih okrepitev ekipe pred sezono. Z etapno zmago na Vuelti je Majka celo nekoliko presegel pričakovanja ekipe, ki ga je pripeljala predvsem kot pomočnika za Pogačarja. Trentin je imel dokaj povprečno sezono brez zmag na največjih dirkah, vendar z veliko dobrimi rezultati. Največje razočaranje pa je bil Hirschi, ki je nekoliko nepričakovano prišel v ekipo Januarja, po sporu s svojo prejšnjo ekipo DSM. Od Hirschija se je pričakovalo veliko, vendar je dosegel samo en dober rezultat v celem letu. To je bilo 6. mesto na Liege-Bastogne-Liege.
UAE sicer ni zmagoval toliko kot Quickstep, Ineos ali Jumbo, vendar so zmagali vse glavne cilje, ki so si jih postavili pred sezono.
Ocena: 10/10
