Primož Roglič je na Sv. Višarjih pregnal še zadnje demone iz leta 2020 in bolečega poraza na La Planche de Belles Filles. Tokrat je bil on tisti, ki je pred zadnjo etapo slekel vodilnega Gerainta Thomasa in poskrbel za eksplozijo navdušenja med številnimi slovenskimi navijači, ki so ga prišli podpirat na Višarje.
Francoski demoni…
Za tiste, ki slučajno ne veste kaj se je zgodilo na Dirki po Franciji pred dvema letoma in pol. Primož Roglič je večino dirke nosil rumeno majico in deloval nepremagljiv. Zadnja etapa je bil kronometer z zaključkom na najbolj znanem klancu v Vogezih La Planche de Belles Filles. Roglič je imel 57 sekund prednosti pred še enim Slovencem Tadejem Pogačarjem. Vsi so se strinjali, da bo v naslednjih letih Pogačar sposoben dobiti Tour, vendar pa da je to Rogličevo leto.
Nato pa šok! Pogačar je že do vznožja klanca izničil ves zaostanek in na koncu etapo prepričljivo dobil. Roglič ni izgledal dobro in izgubil je skoraj dve minuti. Kolesarski svet je bil v šoku in prav tako cela Slovenija. Ne zato, ker ne bi privoščili zmage Pogačarju (čeprav se najdejo tudi taki), vendar zato ker nihče ni pričakoval kolapsa Rogliča.
Ta kronometer je ostal vsem v spominu in v naslednjih letih je bil še velikokrat omenjen. Sploh potem, ko je bil Roglič zadnja dva Toura prisiljen končati predčasno zaradi poškodbe. Mnogi so ga uporabljali kot dokaz, da Roglič ne more zdržati treh tednov napornega dirkanja in da v zadnjem tednu vedno popusti. Na letošnjem Giru pa je dokončno zaprl usta dvomljivcem.
…so najprej izgledali izgnani…
Zadnji teden letošnjega Gira je bil na papirju peklenski in za Rogliča se je začel zelo slabo. Na Monte Bondone je izgubil 25 sekund proti glavnima konkurentom za končno zmago Joao Almeidi in Geraintu Thomasu. Na srečo je imel ob sebi svojega zvestega pomočnika Seppa Kussa, ki je Primožu pomagal omejiti izgube. Nato pa je Roglič iz dneva v dan rastel. V 18. etapi je napadel in odvzel 20 sekund Almeidi, upanje na zmago se je vrnilo, vendar se je moral otresti Thomasa. Ko je ta napadel in za sabo pustil Rogliča na 19. etapi je kazalo, da je najmočnejši, vendar se je Roglič vrnil in mu v zadnjih 50ih metrih odščipnil 3 sekunde. Oder je bil pripravljen, o zmagovalcu Gira je odločal 18,6 kilometra dolg kronometer, ki se je končal na Višarjih.
Slovenci so v soboto 27. maja izvedli romanje na Sv. Višarje. Napolnili so vsak možen del vzpona. Nekateri so se na vzpon podali z gondolo, večina pa kar peš. Ozračje je bilo naelektreno in napetost je naraščala. Roglič se je na pot pognal ob 17.11, Thomas je startal tri minute za njim. Naslednjih 45 minut smo vsi trepetali in čakali kaj se bo zgodilo. Na ravninskem delu je bil Roglič 2 sekundi hitrejši od Thomasa. Pred etapo je zaostajal 26 sekund. Takoj, ko sta prišla na klanec je Roglič izgledal bolje kot Thomas, ki pa je nekaj časa dobro držal razliko. Izgubljal je sicer sekundo po sekundo, ampak 5 kilometrov pred ciljem je še vedno imel skoraj 20 sekund zaloge.
Kilometer potem se je na zaslonu pojavil podatek, da ima Roglič že 15 sekund prednosti. Sledila je eksplozija navdušenja vse je kazalo, da bo Rogliču uspelo nadoknaditi zaostanek. Kot pa je za Rogliča in tritedenske dirke tipično je sledila drama. 3,4 kilometra pred ciljem je zapeljal čez luknjo in veriga mu je padla s kolesa. Hitro jo je sicer nataknil nazaj, vendar je vseeno izgubil vsaj 15 sekund. Vsi smo se držali za glavo, večina je mislila, da je Giro izgubljen, vendar ne jaz.
in na koncu tudi bili izgnani v Italiji
Prvič sem Primoža Rogliča videl pred desetimi leti v 1. etapi Dirke po Sloveniji, kronometru po ulicah Ljubljane in če sem se kaj naučil v tem desetletju odkar ga spremljam je to, da se Primož nikoli ne preda. Ne glede nato, kako brezupna se zdi situacija, ne glede nato v kakšnih bolečinah je iz sebe bo iztisnil vsak atom moči, ki ga premore. Tudi tokrat ga je. Ostal je miren in nadaljeval v dobrem tempu, Thomas je izgledal vse slabše in slabše.
Stal sem 50 metrov pred ciljem in nekaj minut pozneje je Roglič priletel mimo mene povsem fokusiran na zadnji ovinek ob huronskem navijanju množice navijačev. Postavil je čas 44:23. To je pomenilo, da je Thomas potreboval čas 44:49, da bi ostal v rožnati majici. Napeto smo pogledovali proti tabli nad ciljem, kjer je bil izpisan Thomasov čas in odštevali sekunde. Zgolj nekaj sekund preden je prišel mimo mene je postalo jasno, da ga je Roglič slekel. Po aplavzu Thomasu, ko je ta prišel mimo se je začelo slavje Rogličevega uspeha. Od 27. maja dalje se ob besedah Roglič in kronometer na 20. etapi ne bomo najprej spomnili na La Planche de Belles Filles, ampak na Sv. Višarje. Grande Primož!
