Eritrejec Biniam Girmay (Intermarche-Wanty) je z zmago na dirki Gent-Wevelgem postal prvi afriški in prvi temnopolti kolesar, ki je osvojil enodnevno dirko svetovne serije.
Do 80-ih let 20. stoletja so v cestnem kolesarstvu dominirali Evropejci. V 80-ih pa se je šport počasi začel globalizirati s prihodom Kolumbijcev in Američanov v svetovni vrh. Desetletje kasneje so jim sledili še Avstralci. Kljub globalizaciji športa pa se v svetovnem vrhu niso pojavljali kolesarji iz Afrike. Stvari so se začele spreminjati šele ob začetku prejšnjega desetletja. Takrat so se svetovnem vrhu začeli priključevati kolesarji iz Južnoafriške republike.
K spremembi situacije je pripomogla predvsem ustanovitev ekipe MTN-Qhuebeka. Ekipa je dirkala pod Južnoafriško licenco in je dala velik poudarek na razvoj kolesarstva v Afriki. Qhuebeka je namreč dobrodelna organizacija, ki omogoča dostop do koles Afričanom, ki si jih drugače ne bi mogli privoščiti. Zaradi nje je kolesarstvo postalo bolj dostopno in priljubljeno tudi med revnejšim ter temnopoltim prebivalstvom Afrike.
Pred tem so bili afriški kolesarji, ki so se odpravili v Evropo večinoma potomci evropskih priseljencev. Najbolj znan med njimi je petkratni zmagovalec Dirke po Franciji Chris Froome, ki se je rodil in odraščal v Keniji, vendar se je odločil zastopati Veliko Britanijo.
Naslednji pomemben korak za afriško kolesarstvo se je zgodil, ko je bila MTN-Qhuebeka povabljena na dirko po Franciji leta 2015. Na njej je Eritrejec Daniel Teklehaimanot postal prvi temnopolti afričan, ki je oblekel pikčasto majico najboljšega hribolazca. Držal jo je štiri dni. Prav njega je Biniam Girmay označil za svojega idola.
Dokaz da je afriško kolesarstvo v zadnjem desetletju izredno napredovalo je tudi odločitev UCI, da bo svetovno prvenstvo 2025 gostila Ruanda. V Ruandi je namreč tako kot v Eritreji kolesarstvo najpopularnejši šport. Na Dirki po Ruandi se vsako leto zbere neverjetno število gledalcev, ki ti dajo občutek kot, da spremljaš Dirko po Franciji.
Zelo pomemben člen v razvoju afriških kolesarjev je tudi World Cycling center, ki je bil ustanovljen leta 2002. Center za treniranje kolesarjev je od takrat organiziral več kot tisoč trening kampov in je pogosto prva postaja v Evropi za kolesarje, ki prihajajo iz držav kjer je profesionalno kolesarstvo slabo razvito. Skozi njo sta v evropsko kolesarstvo prišla tudi prej omenjena Froome in Teklehaimanot, preden sta prestopila v profesionalne ekipe. Girmay je bil član World Cycling Centra v letih 2018 in 2019, ko je vozil v mladinski in U23 kategoriji.
Biniam Girmay je nase prvič opozoril leta 2018, ko je na eni izmed dirk za mladince v sprintu premagal belgijskega čudežnega dečka Remca Evenepoela. Naslednji dve sezoni je bil odličen predvsem na dirkah izven Evrope. Ob koncu sezone 2020 in v sezoni 2021 pa je začel nase opozarjati tudi na dirkah v Evropi. Njegov največji dosežek v tem času je bil drugo mesto na svetovnem prvenstvu za kolesarje do 23 let, kjer je postal sploh prvi Afričan, ki je osvojil medaljo na svetovnem prvenstvu.
V letošnji sezoni pa je storil še korak dalje. Začel jo je z zmago na eni izmed španskih dirk nižjega ranga, nakar je na eni izmed najprestižnejših enotedenskih dirk na svetu Paris-Nica na treh etapah končal v najboljši deseterici. Teden dni kasneje je na eno izmed najprestižnejših enodnevnih dirk na svetu Milano-San Remo končal na 13. mestu. S temi rezultati je že napovedal odlično formo pred prihajajočimi klasikami na kockah. Na prvi izmed treh velikih Flandrijskih klasik E3-Harelbeke je dosegel odlično peto mesto. To je bila zanj sploh prva dirka na kockah in jasno je bilo, da bo v prihodnosti dosegal odlične rezultate na klasikah.
Nihče pa verjetno ni pričakoval, da bo tako kmalu tudi dobil eno izmed njih. Sprva je sicer kazalo, da ne bo v boju za zmago. Na zadnjem vzponu na Kemmelberg 40 kilometrov pred ciljem se je namreč odlepila osmerica kolesarjev. To so bili Wout Van Aert, Tiesj Benoot, Cristophe Laporte (vsi Jumbo-Visma), Matej Mohorič (Bahrain-Victorious), Dylan Van Baarle (Ineos), Mads Pedersen (Trek), Soren Kragh Andersen (DSM) in Kasper Asgreen (QuickStep). Na papirju je bila to izjemno močna skupina kolesarjev, ki bi lahko prišla do cilja, kljub prednosti manj kot pol minute. Vendar pa v skupini ni bilo pravega sodelovanja in po približno desetih kilometrih so bili ujeti.
Nato se je 24 kilometrov pred ciljem izoblikovala nova ubežna skupina. Četverico so sestavljali Girmay, Laporte, Jasper Stuyven (Trek) in Dries Van Gestel (TotalEnergies). Tokrat pa je bilo sodelovanje slabo v zasledovalni skupini, ki je kljub temu v cilj prišla zgolj osem sekund za vodilnimi. V vodilni skupini je za glavnega favorita veljal Laporte, pričakovati pa je bilo, da bi mu v sprintu lahko konkurirala Stuyven in Girmay. Laporte pa je kilometer pred ciljem storil precej začetniško napako in zapeljal na čelo skupine.
To je v sprintu manjše skupine, vedno najslabša pozicija. Ostali kolesarji ga zaradi tega seveda niso hoteli prehiteti in bil je prisiljen ostati na čelu do začetka sprinta. V nasprotju z njim je bil Girmay na zadnjem mestu v skupini in tako v najboljši poziciji. Girmay je tudi začel s sprintom dvesto metrov pred ciljem. Laporte mu je sicer lahko sledil, vendar pa mu je zmanjkalo metrov, da bi ga prehitel iz zaveterja.
Biniam Girmay je tako postal zmagovalec 84. izvedbe Gent-Wevelgema, ki se bo zapisala v kolesarsko zgodovino. Girmay je tako dosegel svojo prvo in zagotovo ne zadnjo zmago na dirki svetovne serije. Z njo pa se je za vedno zapisal v kolesarsko zgodovino.
